Išči po točkah

Začetek: Postojna

Konec: Furlanovo zavetišče pri Abramu

Razdalja: 26.8 km Čas hoje: 8 ur 50 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 548 m Postojna

POSTOJNA, 540 m, 8548 preb. Mesto leži na skrajnem v. robu Pivške kotline na j. strani Postojnskih vrat (612 m), naravnim prehodom iz Srednje Evrope do Jadrana. Postojna je bila prvič omenjena leta 1226. Na hribu Sovič (677 m) je bil grad oglejskih patriarhov, pozneje goriških grofov, v njem je bil sedež obsežnega gospostva. Leta 1371 je postal last Habsburžanov. Po letu 1403 sta grad in naselje, ki se je razvilo pod Sovičem, prehajala v roke zdaj enega, zdaj drugega mogočnika. Leta 1498 je bila Postojna že omenjena kot trg. V 16. stol. so Turki trg kar petkrat napadli, vendar gradu niso mogli zavzeti. Ker je grad leta 1689 uničila strela, so leta 1700 ob vznožju Soviča zgradili spodnjo graščino. V njej je zdaj Inštitut za raziskovanje Krasa. Za časa Marije Terezije je Postojna postala središče Notranjske z okrožnim uradom. Leta 1770 je bila ustanovljena župnija in takrat je bila zgrajena tudi župnijska cerkev sv. Štefana. V obdobju Ilirskih provinc je bila v Postojni ustanovljena gimnazija; znova so jo odprli šele leta 1945. Slovenska meščanska šola je bila ustanovljena leta 1906. Leta 1909 je Postojna postala mesto. Med obema vojnama je pripadala Italiji, v mestu pa je bila nameščena močna vojaška posadka.

Na razvoj Postojne sta občutno vplivala Postojnska jama in odlična prometna lega. Ko so leta 1857 zgradili železniško progo Dunaj–Trst, se je začel bolj razvijati turizem. Leta 1874 so odprli prvi »Grand hotel« na Krasu. V Postojni je bilo leta 1883 ustanovljeno tudi prvo turistično in olepševalno društvo na Slovenskem, šest let pozneje pa je bilo tam ustanovljeno tudi prvo Jamarsko društvo Antron. Turistični razcvet je doživela Postojna zlasti po 2. svetovni vojni.

Postojna je zdaj gospodarsko, kulturno, zdravstveno in trgovsko središče Notranjske. Pomembne ustanove so Speleološki inštitut, srednješolski center, Notranjski muzej, bolnišnica za ženske bolezni in porodništvo, zdravstveni dom, občina in več upravnih enot regijskega pomena. Za razvoj turizma skrbijo družba Hoteli Turizem, hotel Kras, hotel Jama, več gostinskih objektov in turistično društvo. V mestu je tudi več gospodarskih organizacij, npr. Gozdno gospodarstvo, kovinska industrija LIV, trgovska družba Mercator in še več drugih podjetij, trgovin in obrtnih delavnic, poleg teh pa tudi poslovna enota Banke Koper, pošta, lekarna in več turističnih agencij.

V Postojni je bilo rojenih več pomembnih Slovencev, med njimi pisatelj Alojz Kraigher (1877–1959), skladatelja Vilko Ukmar (1905–1991) in Alojz Srebotnjak (1931) ter kipar Frančišek Smerdu (1908–1964).

V obdobju med obema vojnama so Italijani izvajali zelo hud pritisk na Slovence, da bi zatrli slovensko besedo. V Postojni je bil leta 1942 ustanovljen odbor OF (spominska plošča na Ljubljanski cesti 42), ki je v mestu in okolici organiziral narodnoosvobodilno gibanje. Zaradi zelo pomembne prometne lege so Italijani, pozneje pa tudi Nemci, zavarovali prometne poti, ki peljejo skozi Postojno proti Trstu in naprej v Italijo. Zato so jih večkrat napadale partizanske enote. Pomembne boje je septembra 1943, ko se je iz osvobojene Notranjske prebijala na Nanos, z Nemci bila Gradnikova brigada. Nemci so se maščevali in 28. septembra 1943 na Javorniški cesti ustrelili 19 talcev (spomenik pod Pečno rebrijo ob Javorniški cesti). Marca 1945 so zavezniki bombardirali mesto in poškodovali več hiš. Zadnje dni aprila 1945 je v bojih za osvoboditev Postojne padlo 156 borcev Hercegovske divizije, ki so pokopani v grobnici na vojaškem pokopališču na z. strani mesta. Na Trgu padlih borcev je spomenik padlim borcem in žrtvam fašističnega nasilja, delo domačina kiparja Frančiška Smerduja. V Notranjskem muzeju je poleg arheološkega gradiva in etnografske zbirke tudi oddelek NOB.


1.1 km, 20 minut Postojna - Postojnska jama

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Postojnske jame do središča Postojne pri hotelu Kras pridemo po Jamski cesti v 10 min.

višina: 527 m Postojnska jama

POSTOJNSKA JAMA, 525 m, slovi zaradi svojih velikanskih prostorov, bogatih kapniških tvorb in urejenosti. Poznajo jo po vsem svetu in sodi med najbolj obiskane jame v Evropi. Vhodni del jame so obiskovali že v srednjem veku, to pa potrjujejo podpisi v Rovu starih podpisov. O tem delu Postojnske jame piše tudi J. V. Valvasor v svojem znamenitem delu Slava vojvodine Kranjske. Njegov opis je privabil tuje raziskovalce in vzbudil zanimanje domačinov. Leta 1787 je Baltazar Hacquet prvi premagal sifon Pivke v bližini vhoda v jamo. Leta 1818 je domačin Luka Čeč med pripravami za obisk cesarja Franca I. odkril nadaljevanje jame do dvorane Velika gora. Ta je visoka 45 m in je zaslovela po izjemno bogatih kapniških tvorbah. Potem so jame odkrivali drugo za drugo in jih usposabljali za turistični ogled. Leta 1872 so položili v jami železniške tirnice, po katerih so delavci potiskali dvosedežne vagončke. Od leta 1914 jih je vlekla motorna lokomotiva, leta 1959 pa jo je zamenjala električna. Sprva so jamo razsvetljevali z baklami, leta 1884 pa je v turističnem delu zasvetila električna luč.

Postojnska jama je delo reke Pivke, ki ponikne 15 m pod vhodom v jamo, potem pa teče skozi Veliko dvorano in po globljih stranskih rovih proti Pivka jami. Jama je dolga 12.700 m, jamski sistem v celoti pa 20 km. Rovi in dvorane so nastajali v zadnjih dveh milijonih let. V jamah je veliko kapnikov, visečih s stropa (stalaktiti) ali rastočih iz tal (stalagmiti), ter kapniških stebrov, baldahinov in zastorov. Vodne kapljice pronicajo skozi apnenčast jamski strop, njihove usedline pa ustvarjajo kapniške tvorbe. Stalagmiti zrastejo v desetih letih za milimeter. Temperatura v jami je 8 °C.

Posebna znamenitost Postojnske jame je dvoživka močeril, imenovan tudi človeška ribica. Njena koža je barve človeške polti, zato se je uveljavilo ljudsko ime človeška ribica. Dolga je od 25 do 30 cm. Zakrnelih oči skoraj ni videti, svetlobo zaznava s telesom. Živi do sto let. Zaradi zanimanja trgovcev je bil močeril leta 1922 zavarovan skupaj z vsem jamskim živalstvom, leta 1982 pa je bil z Washingtonsko konvencijo uvrščen v seznam redkih in ogroženih vrst, s katerimi je trgovanje strogo prepovedano.

Takoj za vhodom v jamo je skalovje črnikasto, v tem delu jame pa ni kapnikov. Tam so imeli Nemci med 2. svetovno vojno skladišče bencina in nafte. Borci sabotažnega voda Vojkove brigade so se 23. aprila 1944 skozi več kilometrov dolg rov iz Črne jame prebili do tja in gorivo zažgali. Po opravljeni akciji so se po isti poti srečno umaknili.

Turistična pot je dolga 5200 m, od tega 3500 m z jamskim vlakom, 1700 m peš. Ogled traja uro in pol. Jamo je mogoče obiskati vsak dan, pozimi od 10. do 14. ure, poleti pa od 9. do 18. ure.

Na platoju pred jamo so prodajalne spominkov, razglednic in drugega blaga, turistična poslovalnica, nekaj gostinskih lokalov in sodoben hotel Jama.


7.6 km, 2 uri 10 minut Postojnska jama - Pristava

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od križišča s ceste proti Bukovju zavijemo desno po ožji asfaltirani cesti skozi Pristavo. Na koncu zaselka stopimo z asfaltirane na vaško cesto in gremo po njej čez polja in travnike zelo zložno proti daljnovodu. Po 15 min. od začetka zaselka dosežemo rob slemena, na katerem je razpotje; od tam gremo zložno do 5 min. oddaljenega križišča asfaltiranih cest. Leva cesta pride iz Predjame, desna pelje do magistralke Postojna–Razdrto, TV pa gre naravnost po cesti v Postojno (8 km). Cesta se zložno spušča po mladem smrekovem gozdu. Po 20 min. smo na križišču pri Penzionu Erazem. Leva cesta pelje v Planino, desna v Postojno (6,5 km).

Cesta proti Postojni se zložno vzpenja po gozdnatem kraškem svetu, imenovanem Polhovica, na 10 min. oddaljeni preval pod Ostreškim vrhom (650 m) na s. strani. Od tam se zelo zložno spuščamo pod gozdnato Postojnsko gmajno in mimo cerkve sv. Jerneja do vasi Zagon, 547 m, 177 preb. Zagledamo jo, ko pridemo na plano. S cestnega razpotja pelje stranska cesta v staro jedro vasi, nove hiše pa so ob razpotju. TV gre naprej po cesti proti Postojni. Pred nami je valovit svet s. dela Spodnje Pivke; vidimo že Postojno, Javornike, Sv. Trojico in druge hribe, ki obdajajo Pivško kotlino. Po 15 min. zmernega spusta zagledamo levo nad cesto Betalov spodmol, kamor pokaže tudi kažipot. To je 170 m dolga kraška votlina, v kateri je človek prebival že v ledeni dobi. Ostanke predmetov iz stare kamene dobe je v jami našel profesor Srečko Brodar.

Po 5 min. smo na razpotju: leva cesta pelje do Pivka jame, TV pa gre naravnost proti Postojni (2 km). Po 10 min. smo v gručastem naselju Veliki Otok, 542 m, 148 preb. Na začetku vasi je v nekdanji vojašnici obrtniški center. Na levo se odcepi cesta k Otoški jami in Pivka jami. Na griču nad razpotjem stoji cerkev sv. Andreja s freskami iz 16. stol. Turistično urejeno Otoško jamo v bližini so leta 1890 odkrili domačini. Pod njo je struga podzemnega toka reke Pivke. Cesta nas popelje skozi vas, v njenem središču je cerkev sv. Katarine, na drugi strani vasi pa zavijemo levo po stranski cesti proti upravnemu poslopju podjetja Postojnska jama Turizem Postojna, Jamska cesta 32. Mimo stavbe gremo desno do stopnic in po njih na parkirni prostor. Po široki lepi poti gremo do mosta in po njem čez Pivko. Na desni opazimo Modrijanov mlin na Pivki, levo pa je ponor reke Pivke v Postojnsko jamo. Na desnem bregu Pivke se po stopnicah povzpnemo na plato pred Postojnsko jamo.

višina: 544 m Pristava

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Pristava - Predjama

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od cerkve v Predjami nadaljujemo TV po asfaltirani cesti, ki pelje v Bukovje in Postojno. Po nekaj korakih zagledamo na slemenu pred seboj zaselek Pristava, ki je del naselja Predjama. Po 10 min. zelo zložnega vzpona pridemo do zaselka.

višina: 505 m Predjama

PREDJAMA, 520 m, 85 preb. Gručasto naselje stoji nad zatrepom doline potoka Lokva, ki pod 123 m visoko steno ponikne v kraško podzemlje. Najpomembnejši znamenitosti kraja sta Predjamski grad in Jama pod njim. Kraj je bil z imenom Jama prvič omenjen leta 1274, zdajšnje ime pa je dobil ob koncu 18. stol. Cerkev Marije Sedem žalosti je bila posvečena leta 1449. Pri cerkvi raste stara lipa, pod njo pa je, kot pravi legenda, pokopan vitez Erazem Predjamski. Na spominski plošči pri bližnjem parkirnem prostoru preberemo, da je bil v Predjami 30. avgusta 1944 ustanovljen Jeseniško-bohinjski odred. Pred Predjamskim gradom je gostilna Požar, v kateri so tudi prenočišča. AP je v kilometer oddaljenem Bukovju, poleti pa v Predjami; redne avtobusne zveze so z 10 km oddaljeno Postojno.


2.4 km, 50 minut Predjama - Šmihel pod Nanosom

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na križišču cest pod cerkvijo nas pri hiši Šmihel 38 kažipot "Predjama" usmeri na gozdni kolovoz za hišo. Kmalu smo iz gozda, pot se zravna. Na razpotju se odločimo za spodnji kolovoz. Odpre se pogled na Pivško kotlino proti Postojni in na Javornike nad njo. Kolovoz se počasi spušča ob robu travnika na desni in gozdnega pobočja na levi. Na novem razpotju nadaljujemo po zgornjem kolovozu; ta se razširi v razmeroma dobro gozdno cesto, ki se kmalu spusti v smrekov gozd. Na razpotju v gozdu zavijemo na zgornji kolovoz; po njem smo kmalu na planem, od tam pa zagledamo vrhove na s. strani Predjame. Čez nekaj minut spet pridemo v gozd in na novo razpotje, s katerega gremo naprej po desnem, precej ravnem kolovozu. Ko smo kmalu iz gozda, gremo po levem, slabšem kolovozu navzdol. Ob robu gozda, čez majhno jaso in po kratkem gozdičku pridemo na travnik, s katerega že zagledamo Predjamski grad in naselje Predjama. Kolovoz se spusti po travniku proti gozdu in dolini. S kolovoza se v dolino odcepi steza, ki nas po mešanem gozdu pripelje do ceste in potoka Lokva. Po cesti gremo desno do potoka Lokva, čez most in po asfaltirani cesti v središče Predjame pri cerkvi in gostilni.

Iz Šmihela pod Nanosom do Predjame je 45 min.

višina: 585 m Šmihel pod Nanosom

ŠMIHEL POD NANOSOM, 590 m, 171 preb. Gručasto naselje stoji na klancu pod Gradom, ki se na s. strani konča z vzpetino Kaculj (648 m). Na Gradu in Kaculju je bilo prazgodovinsko gradišče, na katerem so našli bronaste predmete, keltski denar in orožje ter ostanke talilnice železove rude. Vas se imenuje po cerkvi sv. Mihaela, ki stoji na okopih prazgodovinskega gradišča in je bila obnovljena v 17. stol. Južno pod vasjo stoji cerkev sv. Jurija, v bližini pa so še vidni sledovi rimske ceste. Šmihel je dostopen s stare magistralne ceste Postojna–Razdrto. Ljudje se preživljajo s kmetijstvom, zlasti z živinorejo, nekateri pa so zaposleni v Postojni. Tudi v tem kraju je več vodnih izvirov, zato jih nekaj izkorišča postojnski vodovod.

V gozdu nad Šmihelom je bila 19. septembra 1944 ustanovljena kurirska postaja P-4a. Prvi komandir je bil Alojz Krašna - Zmago, v njej pa je bilo povprečno po osem kurirjev. Postaja je olajšala zveze med kurirskimi postajami na širšem območju Postojne in Nanosa. Vzdrževala je zveze s P-3 v Lažah pri Senožečah, P-4 na Javorniku in TV-2a na območju Grčarevca. Nekaj mesecev pred kapitulacijo Italije in do ustanovitve P-4a je bila v mlinu Ivana Šantelja javka, prek katere je potekala kurirska zveza med P-4 in P 1 v bližini Mašuna. Med nemško ofenzivo septembra 1943 je bilo v vasi požganih 14 hiš skupaj z gospodarskimi poslopji.


3.1 km, 1 ura Šmihel pod Nanosom - Strane

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Iz središča Stran pri cerkvi nadaljujemo pot po asfaltirani vaški cesti do konca vasi. Pri zadnji hiši pridemo na kolovoz, s katerega zagledamo na vzpetini pred nami Šmihel pod Nanosom, zadaj pa travnata pobočja Otavnika, Sajevke in Sv. Lovrenca. Čez travnike gremo v smeri proti Šmihelu. Na razpotju zavijemo po zgornjem kolovozu do majhnega gozdička, potem pa se po stezi levo čez travnik spustimo do gozda. Po poti med gostim drevjem se spuščamo še naprej. Prečkamo potoček, steza po mešanem gozdu postane boljša pot, ki nas pripelje na planoto, s katere lepo vidimo Šmihel. Na zaraščenih nekdanjih travnikih pridemo spet na kolovoz, ki se zložno spušča v dolino Loke, po kateri teče Šmihelski potok. Kolovoz se kmalu priključi na gozdno cesto, po kateri nadaljujemo pot v dolino. Iz doline se po cesti povzpnemo v bližnji Šmihel.

Iz Stran v Šmihel je 45 min.

višina: 658 m Strane

STRANE, 656 m, 72 preb. Gručasto naselje leži na jv. pobočju Nanosa v z. delu Spodnje Pivke. Dostop je s stare magistralne ceste Postojna–Razdrto. Nad naseljem se dviga skalni rob Nanosa, imenovan Rujava stena, nad njo pa se vzpenja Maj. Sredi vasi stoji cerkev Svetega križa. Pri cerkvi raste navadna tisa, ki je zavarovana kot naravni spomenik. Ob njej je Gozdno gospodarstvo Postojna namestilo tablo s podatki o tem drevesu. Tisa je dvodomno drevo, iglice, lubje in seme so strupeni. Po ustnem izročilu je bila posajena leta 350. Njen premer je 122 cm, obseg 384 cm, visoka pa je 12 m. Legenda pravi, da sta pod tiso pridigala sv. Ciril in Metod, ki sta tod potovala v Rim. V bližini raste mlajša tisa, a je tudi ta stara že skoraj 200 let. Strane slovijo po odlični pitni vodi, ki privre na dan v osmih izvirih; iz nekaterih črpa vodo tudi postojnski vodovod. Odžejamo se lahko pri urejenem izviru ob cesti pod cerkvijo.

Od jeseni 1943 do jeseni 1944 je bil v Stranah sedež poveljstva mesta Postojna, tam je bila tudi partizanska krojaška in čevljarska delavnica. Pod Rujavo steno je leta 1944 delovala tehnika Nanos. Jeseni 1943 in aprila 1944 so Nemci vas poškodovali s topovskimi izstrelki, jeseni 1944 pa so zažgali štiri hiše skupaj z gospodarskimi poslopji. Sredi vasi je spomenik devetim padlim borcem in aktivistom domačinom.


1 km, 30 minut Strane - Divji skedenj (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Ob poti je korito s studenčkom. Po 20 min. postane hoja prijetnejša, pridemo na ravnino, vendar je kolovoz po senčnem gozdu blaten. Na levi je vodni zbiralnik, v katerega so leta 1917 zajeli dva močna izvira izpod Rujave stene. Kolovoz se potem spusti čez vaške travnike do prve hiše v Stranah. Po levem kolovozu pridemo v središče vasi. Od razpotja pod cerkvico sv. Brica je 30 minut.

Od Vojkove koče na Nanosu v Strane je 2 h.

višina: 747 m Divji skedenj (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Spuščamo se precej strmo po slabem kolovozu. V gozdu se med bukvami že pojavljajo iglavci.

višina: 963 m Sv. Bric (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po 10 min. od razpotja pridemo na razgledišče, s katerega je lep pogled na strm skalnat greben pod Suhim vrhom in vrhom Maj (1142 m) ter na vas Strane ob njegovem vznožju. Po nekaj korakih smo spet v bukovem gozdu; pot se razširi in se ob veliki gozdnati strmini na desni spušča proti skalnatemu grebenu pod Suhim vrhom. Od razgledišča do vznožja grebena, na katerem se pot obrne iz sv. v jv. smer, smo hodili 20 min., potem pa še 5 min. do razpotja, na katerem se odcepi pot navzgor do obnovljene cerkvice sv. Brica, ki jo vidimo v bližini. Na skali ob razpotju preberemo: "Od Brica meglica, gvišna kosica" in letnico 1992. Ker stoji cerkvica visoko na pobočju pod Suhim vrhom, so po tamkajšnji meglici ljudje pod Nanosom napovedovali lepo vreme.

višina: 1095 m Suhi vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z roba se pot spušča po s. pobočju, poraslem z nizkimi bukvami, na jaso z malinami. Z jase pridemo v gozd na sz. strani vzpetine in spet na novo jaso, s katere se vzpnemo po z. pobočju grebena na preval, ki ga vidimo pred seboj. Smo na robu Votlih sten, jv. strmega skalnatega pobočja Nanoške planote, ki pada v Spodnjo Pivko, spodnji del Pivške kotline. Od koče je 30 min. Z roba je lep razgled na Pivško kotlino ter do Javornikov, Svete Trojice, Snežnika in Vremščice.

Naša pot se zložno spušča z razgledišča po zgornjem robu dolge in strme travnate jase, potem pa postane bolj strma ter pripelje v bukov gozd na jv. pobočju Debelega vrha (1301 m). Šele po 15 min. postane pot lepša in se zravna. Kmalu smo na razpotju: leva pot gre na Suhi vrh (1313 m), najvišji vrh Nanosa, in do lovske koče, TV pa gre naravnost.

višina: 1157 m Sovražni strug

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Kažipot pri Vojkovi koči nas usmeri proti Predjami. Prečkamo planoto proti bukovemu gozdu. Vzpnemo se na rob nad planoto, potem pa nas ravna pot nekaj minut vodi med skrivenčenimi bukvami. Kmalu nam kažipota "Suhi vrh" in "TV" pokažeta navzgor na bližnji drugi rob.

višina: 1240 m Vojkova koča na Nanosu
Planinska postojanka:

Koča stoji v zavetju tik pod Plešo (1262 m), enim od vrhov Nanosa, visoke kraške planote, ki se strmo dviga nad Zgornjo Vipavsko dolino. Začetki koče segajo v leto 1907, ko je Ajdovsko-Vipavska podružnica SPD ustanovila sklad za gradnjo koče. Leta 1913 je sklad prevzela novoustanovljena Vipavska podružnica SPD, v katero so bili včlanjeni tudi planinci iz Postojne, kjer je bil tudi sedež sklada; to leto so kupili zemljišče, na katerem je zdaj Vojkova koča. Ko so ti kraji po 1. svetovni vojni prišli pod Italijo, je delo podružnic SPD na tem območju prenehalo. Po 2. svetovni vojni in po združitvi teh krajev z matično domovino je stare načrte uresničilo PD Postojna; kočo so slovesno odprli 7. avgusta 1949. Poimenovali so jo po narodnem heroju Janku Premrlu-Vojku (1920-1943), ki je bil rojen v Podnanosu; pred kočo stoji njegov doprsni kip. Leta 1976 so zgradili prizidek in kočo obnovili. Jeseni 1990 so kočo popolnoma prenovili znotraj in zunaj ter delno zamenjali opremo. Spomladi 1991 so vključili telefon.Koča je odprta od začetka junija do konca septembra od 17. ure od srede do nedelje zvečer, v drugih mesecih pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. Za najavljene skupine jo odprejo tudi v drugih dneh. V dveh gostinskih prostorih je 82 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 100 sedežev; v eni sobi so 4 postelje, na dveh skupnih ležiščih pa 48 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinska in spalne prostore ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika, telefon.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

NANOS, 900 m, 9 preb. Razloženo naselje leži na jz. robni uravnavi enako imenovane kraške planote. Sestavljajo ga samotne kmetije in prebivališča gozdarjev. Naseljeni sta le še dve domačiji; ljudje se ukvarjajo z živinorejo in gozdarstvom. Na območju naselja so majhne njive, največ je pašnikov, tudi te pa počasi zarašča grmovje. V okolici je precej kraških kotanj, brezen in ledenih jam, iz katerih so še do leta 1960 vozili led v Vipavo in Trst. V bližini Abrama je velik lovski dom Lovske družine Nanos.

Sredi aprila 1942 se je v bližini Abramove domačije nastanila Brkinska četa z več kot 50 borci. Nekaj dni pozneje, 18. aprila 1942, jo je obkolil in napadel polk italijanske vojske. Četa partizanov se je 8 ur bojevala z Italijani, zvečer pa se je večini borcev uspelo prebiti iz obroča. Padlo jih je pet, pokopani pa so v skupnem grobu ob cesti nasproti Abrama. Na spomeniku piše: »Tukaj počivajo junaki NOB, ki so padli na Nanosu v prvi veliki borbi na Primorskem, aprila 1942. leta. Slava padlim borcem.«

Od Abramove domačije gremo na cesto nad hišo in po njej proti Nanosu. Kmalu opazimo nekaj počitniških hišic in na desni veliko kmetijo. Cesta zložno leze navzgor po robu travnate planote, potem pa zavije v gozd. Po 10 min. smo na cestnem križišču. TV gre naravnost in nekoliko navkreber. Kmalu pridemo iz gozda na obširno travnato planoto nanoškega Ravnika, ki sega vse do Pleše. Pred nami in na levi se dviga vrsta vrhov, poraščenih z gozdom; najvišji je Suhi vrh (1313 m). Na j. strani se vleče rob planote, Rebernice, ki se strmo spušča proti magistralni cesti Razdrto–Nova Gorica, zato je iz doline videti kot gora. Na j. strani vidimo Senožeške hribe, Senožeče in Vremščico. Po 10 min. od križišča zapustimo cesto; po poti na levo se vzpnemo na rob nad cesto, potem pa gremo čez prostrane senožeti naravnost proti vrhovom, ki jih vidimo pred seboj. Pot se zložno dviga in spušča po valoviti planoti. Po 15 min. se planota zoži med grebenom na desni in travnatim hribom Hribač (1056 m) na levi. Pot pelje nad ozko dolinico, poraslo z leskovjem, potem po mešanem gozdičku in po nekaj minutah je pred nami drugi travnati Hribač (1086 m); zložno se vzpenjamo proti njemu. Kmalu pridemo na gozdno cesto med obema Hribačema; po njej gremo nekaj korakov desno navzdol do odcepa slabega kolovoza na levo, tam pa nas kažipot opozori, da moramo po njem proti Vojkovi koči. Od Abrama je 50 min.

Po nekaj korakih strmine po leskovju pride kolovoz na plano; po travnatem pobočju se zložno vzpenja proti sedlu med j. in s. robom in proti gozdu. Gremo naravnost v mešani gozd in po njem navzgor proti robu. Iz gozda pridemo na širok travnat preval Lanišče, od koder pred seboj zagledamo Grmado (1207 m); ta je na s. strani gozdnata, po njenem j. travnatem pobočju pa se vije cesta proti Vojkovi koči. Za Grmado se kaže Pleša z radiotelevizijskim stolpom. Od gozdne ceste smo hodili 30 min.

Po slabem kolovozu se po j. travnati strani spustimo do bližnje ceste proti Vojkovi koči. Proti z. se odpre zelo lep pogled na Vipavsko dolino, Vipavske hribe in Kras. Prečkamo cesto in nadaljujemo po poti čez dolinico proti gozdu in po njem do gozdne vlake, potem pa po njej zložno navzgor. Vlaka postane lepa gozdna pot, po kateri se spet vzpnemo do ceste. Z Lanišča je 20 min. Nadaljujemo po cesti, ki se zložno vzpenja po s. strani Grmade, vse do bližnjice na desno; po nekaj minutah pridemo na senožet, po kateri se spet vrnemo na cesto. Nekaj minut gremo po cesti, potem pa zavijemo levo po bukovem gozdu na planoto z Vojkovo kočo.

Planinska postojanka:

Zavetišče je v hiši kmeta Ježa v razloženem naselju Nanos na visoki kraški planoti enakega imena. Pri hiši se reče po domače pri Abramu. Prvo zavetišče v tem kraju so odprli 24. januarja 1954 pri 30 minut oddaljenem kmetu Blažonu. Leta 1961 so ga preselili na sedanjo lokacijo. Poimenovali so ga po zaslužnem vipavskem planincu Fricu Furlanu (1902-1952), ki se je smrtno ponesrečil v stenah Gradiške Ture na Nanosu nad Vipavo. Ježevi so zgradili poleg domačije poslopje za kmečki turizem, kjer so tudi prenočišča. Zavetišče je stalno odprto. V gostinskem prostoru (kmečki sobi) je 30 sedežev, pri mizah pred hišo pa 40; WC, voda kapnica, elektrika, telefon.


Nanos, 790 do 900 m, 8 preb., razloženo naselje na istoimenski kraški planoti. Samotne kmetije, prebivališča gozdarjev, pašniki, skromne njive, gozdovi. Kraška brezna, med njimi znane ledene jame, iz katerih so še do leta 1960 vozili led v Vipavo in Trst. V bližini Abrama je lovski dom lovske družine Nanos, zraven pa skupni grob petih borcev NOV, ki so tu padli aprila 1942 v boju z Italijani.