Išči po točkah

Začetek: Trnovo pri Gorici

Konec: Postojna

Razdalja: 74 km Čas hoje: 19 ur 55 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 786 m Trnovo pri Gorici

TRNOVO, 791 m, 305 preb. Obcestno središčno naselje leži na jz. robu Trnovskega gozda. Novi del naselja nastaja j. od vaškega jedra, na v. strani ceste iz Nove Gorice. K naselju sodijo tudi gručasti zaselek Rijavci ob cesti proti Čavnu ter zaselki Mimovec, Mrzla Rupa, Rezija in Trpinovšče, raztreseni po širši okolici. Na z. strani naselja je manjša vzpetina Kobilnik, na j. pa Zverinec (793 m). Okolica naselja je kraško površje; na z. in s. strani so po večini pašniki, na v. strani pa se takoj za naseljem začenjajo strnjeni gozdovi. Gozdove na Trnovski planoti so v 16. in 17. stol. domala izsekali Benečani, v začetku 19. stol. pa še Francozi. Med 1. svetovno vojno je v bližini Trnovega divjala soška fronta in vas je bila med boji porušena. Prebivalci se preživljajo z gozdarstvom in živinorejo, nekaj je zaposlenih v obratu Mebla, številni pa v Novi Gorici. V naselju so podružnična osnovna šola, pošta, enota Gozdarstvo Soškega gozdnega gospodarstva Tolmin, enota Zavoda za gozdove Republike Slovenije, trgovina ter nekaj manjših podjetij in obrtnih delavnic. Na planoti nad glavno ulico stoji župnijska cerkev Marije Snežne.

Po kapitulaciji Italije in nastanku svobodnega partizanskega ozemlja v Trnovskem gozdu in njegovi okolici je bilo Trnovo strateškega pomena za NOB. Na tem območju je bilo več spopadov med partizani in nemškimi enotami. Še posebej hudi boji so potekali med nemško ofenzivo konec septembra 1943, ko je okupator hotel zatreti vseljudsko vstajo na Primorskem in uničiti narodnoosvobodilno vojsko v bližini Gorice. Kljub temu da so Nemci napadali s 25.000 vojaki, z več kot sto tanki, s 30 oklepnimi vozili in 120 topovi, jim je uspelo zasesti le večje kraje, partizanske enote pa so se v razsežnih kraških gozdovih Trnovskega gozda spretno izogibale premočnemu nasprotniku. Na tem območju je nemška ofenziva divjala tudi oktobra 1944, vendar so se enote IX. korpusa okupatorju uspešno upirale. Pozimi 1944/45 se je v Trnovem naselil italijanski bataljon prostovoljcev; med 19. in 21. januarjem 1945 ga je napadla brigada Srečka Kosovela ter ga uničila. Nemci so marca 1945 še enkrat skušali presenetiti enote IX. korpusa, ki so se na planoti pripravljale na boje za končno osvoboditev Primorske, vendar jim je začasno uspelo zasesti le večje kraje, med njimi Trnovo. Enote IX. korpusa so se vse do konca aprila ostro spopadale z Nemci. Borci Prešernove in Gradnikove brigade so 27. aprila 1945 pregnali Nemce iz Trnovega. S tem so bili prosti izhodiščni položaji za pot proti Gorici in Trstu.

V obdobju, ko je bilo Trnovo svobodno, je tam delovala partizanska telefonska centrala, ki je imela zvezo z Lokvami, Kopitnikom, Ravnico in enotami IX. korpusa. Za okrepitev zveze med P-7 v Gorenji Trebuši in P-11 pri Ozeljanu, zlasti pa zaradi zveze čez Sočo s P-25 na Matajurju v Beneški Sloveniji, je bila konec oktobra 1944 v Trnovem ustanovljena tudi kurirska postaja P-9. Komandir postaje je bil Jože Likan, v njej pa je bilo pet kurirjev. V drugi polovici decembra 1944 se je P-9 preselila v Loke nad Ajševico.

Na vzpetini Kobilnik je spominski park s spomenikom padlim borcem in žrtvam fašističnega nasilja ter z grobnico padlih borcev IX. korpusa. Ob vznožju Kobilnika je osrednji spominski prostor, zgrajen v obliki amfiteatra. Pred vhodom v park stoji simboličen pomnik, na tabli ob njem piše: »Ogenj miru in ljubezni prižgan 27. 8. 2005«. Malce naprej so doprsni kipi komandanta IX. korpusa in narodnega heroja Staneta Potočarja - Lazarja (1919–1997), partizanskega komandanta Alberta Jakopiča - Kajtimira (1914–1996), prvega komandanta IX. korpusa Lada Ambrožiča - Novljana (1908–2004) in zadnjega komandanta tega korpusa Jožeta Borštnarja - Gabrovčana (1915–1992); zadnja dva so odkrili 17. septembra 2005. Na kamnitem zidu pred amfiteatrom je vklesano posvetilo pesnika Cirila Zlobca vsem padlim in žrtvam. Na 83 granitnih ploščah so zapisana imena 2345 padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja iz novogoriške občine. Na vrhu vzpetine stoji kamnit obelisk, ob njem je grobnica, v kateri je pokopanih 256 padlih borcev IX. korpusa. Na petih ploščah so vklesana imena 170 znanih borcev.

Pred pošto so krajani odkrili spomenik v spomin na srdite boje Kosovelove brigade za osvoboditev Trnovega januarja 1945. Na plošči so verzi pesnika Srečka Kosovela iz pesmi Rdeči atom:

»Plamen žareč bo presekal temo,
kakor zastava bo plapolal.
Človek bo dvignil obraz od tal,
v bodočnost bo stopil z uporno nogo.«



Opis:

Od pošte TV nadaljuje po glavni cesti proti Lokvam do 100 m oddaljenega križišča: leva cesta pelje na Voglarje, naravnost na Lokve, desna pa v Rijavce in naprej na Čaven; po tej gre tudi naša pot. Asfaltirana cesta pelje mimo hiš in lesnega obrata do 20 min. oddaljenega zaselka Rijavci ob vznožju hriba Kuk (946 m) na v. strani. Na razpotju v zaselku nadaljujemo po desni cesti, ki se zložno dviga po zakraselem pobočju proti novim hišam. Kmalu nad zaselkom se odpre lep pogled na planoto in Trnovo z vzpetino Kobilnik ter na Sveto goro in Sabotin. Asfaltirana cesta zelo zložno leze po listnatem gozdu proti robu Trnovske planote, imenovanem Veliki rob. Po 15 min. je razpotje, desna cesta je zaprta, nadaljujemo po levi, ki se zelo zložno dviga po gozdnatem kraškem svetu. Ves čas se moramo držati glavne gozdne ceste, kajti stranske ceste in kolovozi se po večini končajo v obširnih gozdovih. Približno 30 min. iz Rijavcev je v skalovju ob cesti preprost spomenik; na levi strani piše, da so borci 1. bataljona Primorskega odreda 1. septembra 1943 v bližini napadli in uničili okupatorjev tovornjak s posadko, na desni pa zvemo, da so po tej poti zavedni ljudje iz Vipavske doline, Krasa in Furlanije oskrbovali enote IX. korpusa. Desno pod spomenikom stopimo nekaj korakov s ceste na razgledišče Kopitnik (974 m) na majhni jasi tik nad j. strmim robom Trnovskega gozda. Tam sta vzletišče za zmajarje in planinska hišica z mizami in klopmi za počitek. Z razgledišča je prelep pogled na Vipavsko dolino s Šempasom, Ozeljanom in naprej proti Soči, Novi Gorici, in Furlanski nižini na z. strani ter na jezero Vogršček in hrib Trstelj na j. strani doline. Če je ozračje čisto, vidimo tudi morje v Tržaškem zalivu. Tik pod razglediščem se nad Vitovljami dviga Vitovski hrib (604 m) z Marijino cerkvijo, okoli katere je bil v obdobju turških in benečanskih vpadov utrjen tabor s stolpi.

Na Kopitniku je bila po italijanski kapitulaciji partizanska telefonska postaja, ki je povezovala Predmejo s Trnovim, enote v Trnovskem gozdu pa s Krasom. Borci telefonisti so bili večkrat tarče nemških napadov na enote IX. korpusa na Trnovski planoti. Padli so telefonisti: Friderik Volk (julija 1944), Franc Volk in Viktor Cej (januarja 1945).

TV nadaljujemo po skoraj ravni makadamski cesti med robom planote na desni in Jančerijskim vrhom (1154 m) na levi do nekaj več kot 10 min. oddaljene jase z razpotjem in veliko lovsko kočo na Krnici, Vitovlje 17; v njej je tudi enota Gozdarstva Ajdovščina. Z razpotja gremo naprej po desni asfaltirani cesti, ki se ovinkasto vzpenja po smrekovem gozdu. Po 15 min. se cesta zravna, pridemo na razpotje, od koder nadaljujemo po desni; tam se asfalt kmalu konča. Planota dobiva čedalje bolj kraško podobo; cesta vijuga po valovitem površju z mešanim gozdom. Po 30 min. pridemo do novega razpotja na ravnini med Selovcem (1265 m) na j. in Suhim vrhom (1280 m) na sv. strani. Nadaljujemo po desni cesti; kmalu smo pri gozdarski hiši Selovec, Ravne 34. Naša pot pelje po cesti mimo hiše in se nekoliko spusti, potem pa gre po precej ravnem svetu z mešanim gozdom proti v. Po 15 min. od gozdarske hiše je na bukvi tabla »Avška gmajna«; to je travnata planota, nad katero se dviga Kucelj. Nekaj minut naprej je razpotje; TV nadaljuje po desni, ki se najprej ob robu gmajne zložno spusti na sv. stran Kuclja, potem pa se po kraški gozdnati planoti na s. strani roba Trnovskega gozda zvija proti v. do planinske koče. Od razpotja je 45 min.

Ker na območju Trnovskega gozda gradijo nove gozdne ceste in kolovoze, se moramo držati glavne gozdne ceste, na razpotjih in križiščih pa paziti na planinske in druge kažipote ter markacije.

Planinska postojanka:

Koča stoji na obširni jasi med Velikim Modrasovcem na severu in Malo goro (1034 m) na južni strani koče, ki spadata v južno obrobje Trnovskega gozda s skupnim imenom Čaven. Prvo planinsko zavetišče je leta 1908 uredila Ajdovsko-Vipavska podružnica SPD v najemni sobi gozdarske koče. Po 2. svetovni vojni so ajdovski planinci uredili med vojno uničeno planinsko zavetišče v gozdarski koči in ga odprli 22. junija 1947. Imenovali so ga po Antonu Bavčerju iz Ajdovščine (1905-1944), ki so ga med vojno ustrelili v Trstu kot talca. PD Ajdovščina je leta 1963 gozdarsko kočo odkupilo ter jo uredilo in opremilo kot planinsko zavetišče. V letih 1978 in 1979 so zgradili prizidek ter obnovili vse prostore; zavetišče so preimenovali v kočo. Leta 1993 so lokalno cesto prestavili izpred koče za njo ter s tem zagotovili mir obiskovalcem koče. Koča je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih od začetka maja do konca septembra. V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 40 sedežev; v dveh sobah je 10 postelj, na skupnem ležišču pa 30 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat za elektriko.



Opis:

Pri Koči Antona Bavčerja se TV spet pridruži SPP, ki pride z Malega Golaka; z njo bomo šli z izjemo nekaterih krajših odsekov skupaj do Cola. Od koče gremo po precej ravni gozdni cesti proti v. Po 10 min. smo iz gozda na planem. Na desni strani ceste je razgledišče Na Veverici, od koder je prelep razgled na Zgornjo Vipavsko dolino z Ajdovščino in Vipavo, na strmi skalni rob Trnovskega gozda in na Javornik na v. strani ter na bližnjo planoto s Predmejo do vrhov na s. strani z Malim Golakom. Nadaljujemo po cesti, ki se obrne proti s. in zložno spušča po zakraselem svetu na v. strani Velikega Modrasovca. Po 10 min. od razgledišča nas kažipot opozori na bližnjico, ki nas popelje na desno precej strmo navzdol po bukovem in iglastem gozdu na s. strani Črnega školja, skalnega roba Trnovskega gozda nad zatrepom z izvirom potoka Lokavšček. Steza nas pripelje na cestno razpotje ob robu gozda (883 m). Od koče smo hodili 60 min. Desna asfaltirana cesta pelje navzdol v Ajdovščino, leva na Lokve, asfaltirana cesta naravnost pa na Predmejo in naprej na Col. Tik nad razpotjem stoji spomenik Jožefu Resslu (1793–1857), gozdarju, izumitelju ladijskega vijaka, načrtovalcu pogozditve Čavna in Gore ter graditelju cest po Trnovskem gozdu. Ob razpotju je tudi spominski vodnjak v spomin na graditelje vodovoda na Goro; na plošči piše, da so ga gradile Avstrija (leta 1916), Italija (1939), Jugoslavija (1989) in Slovenija (1992). Na s. strani razpotja so že prve hiše naselja Predmeja.

višina: 880 m Predmeja (V grapi)

Predmeja, 848 m, 363 preb., je razloženo naselje, razpotegnjeno 3 km v dolžino in 1 km v širino ob regionalni cesti Col—Lokve. Ime kraja je nastalo iz besede »meja«, kot domačini imenujejo gozd; Predmeja je torej kraj pred gozdom. Na Predmeji, ki stoji ob robu Trnovske planote, večkrat piha močna burja; zato so gradili hiše v zavetnih legah. Naselje ima kar devet zaselkov. V središču kraja je velika stavba, nekdanji hotel, v kateri sta trgovina in gostišče. Na bližnji vzepiti stoji nova cerkvica sv. Družine. Nad zaselkom Dolina, 10 min od gostilne proti Colu, je grobnica s spomenikom; v njej je pokopanih 367 borcev NOV, padlih na tem območju.



Opis:

Z razpotja gremo po asfaltirani cesti zložno navkreber proti Predmeji. Ko se odpre razgled na južne strmine Trnovskega gozda nad Vipavsko dolino, zagledamo na desni strani ceste visok kip matere Gorjanke, delo kiparja Zmaga Posege. Kip so odkrili leta 2001 ob 400-letnici naselitve Gore, planote nad Vipavsko dolino. Spomenik priča o težavnem življenju Gorjanov, ki kljub slabim življenjskim razmeram vztrajajo na planoti.

višina: 887 m Na Hribu

Ni opisa

Opis:

Ločimo se od SPP, ki zavije desno po robu planote; z njo se bomo spet združili na hribu Štumbro. Levo ob cesti se že vrstijo hiše naselja Predmeja. Severno stran planote zapira dolg gorski hrbet z Malim in Velikim Golakom ter Javorškim vrhom. Ko se bližamo središču Predmeje, opazimo na hribčku novo cerkvico Svete družine. Čez nekaj minut pridemo v središče Predmeje pri veliki hiši. Od razpotja 30 min.

višina: 898 m Predmeja (Dolina)

PREDMEJA, 894 m, 363 preb. Razloženo naselje ob regionalni cesti Col–Lokve je dolgo 3 km in široko 1 km. Ime kraja je nastalo iz besede »meja«, kot domačini imenujejo gozd; Predmeja je torej kraj pred gozdom. Naselje sestavljajo zaselki V Grapi, Korenina, Na Hribu, Polanci, Dolina in Predmeja. Središče naselja je pri veliki dvonadstropni stavbi, nekdanjem hotelu. Na vzpetini nasproti hotela je kmečki turizem Jože Likar, v katerem so tudi prenočišča; telefon: 05/364 93 56. Vse naokrog se širi kraški svet z vrtačami, brezni, dragami in njivicami, zavarovanimi z ogradami. V širši okolici so v zavetnih legah raztresene samotne domačije; tam večkrat piha močna burja. Na Predmeji je sedež revirnega vodstva Soškega gozdnega gospodarstva Tolmin, ki ima delovišča v obširnih gozdovih na planoti. Ljudje se preživljajo z gozdarstvom in živinorejo, nekaj je zaposlenih v obratu Iskra avtoelektrika, nekaj pa v Ajdovščini. Predmeja je tudi star smučarski center: že leta 1895 so bile pod Golaki prve smučarske tekme na Slovenskem. V Tihi dolini je smučarsko središče s skakalnicami, na planoti pa urejajo tekaške proge. Na vzpetini v središču naselja so pred leti postavili podružnično cerkvico Svete družine. Predmeja sodi v dostavni okoliš pošte Ajdovščina.

Leta 1999 so odprli turistično sprehajalno pot s 13 postajami »Po Dolu gor in dol«, ki pohodnike seznanja s kulturno in naravno dediščino tega območja. Pomembno poslanstvo opravlja društvo GORA, ki skrbi za ohranjanje in varovanje kulturne dediščine Predmeje.

Predmeja in njena okolica sta bili med NOB prizorišči številnih bojev partizanskih enot z Italijani in Nemci. Leta 1943 sta tam delovali XXX. in XXXI. divizija NOV in POS, nekaj časa pa sta imeli sedež tudi na Predmeji. Posebno hudi boji so tam divjali septembra 1943, februarja in oktobra 1944 ter marca 1945, med nemškimi ofenzivami na svobodno ozemlje Trnovskega gozda. Nemci so na Predmeji požgali 90 hiš in pobili 77 ljudi. S Predmeje so enote XXX. divizije NOV zadnje dni aprila 1945 odšle v Vipavsko dolino ter proti Gorici in Trstu. V središču naselja stoji spomenik padlim borcem in žrtvam okupatorja iz tega kraja. Nad zaselkom Dolina ob cesti proti Colu je grobnica s spomenikom: v njej je pokopanih 367 borcev NOV, padlih na tem območju.
Na območje Predmeje se je po kapitulaciji Italije preselila kurirska postaja P-5. Kurirji so se najprej vselili v gozdarsko hišo, potem pa so se zaradi nemških vpadov večkrat selili na nove lokacije. Prvi komandir postaje na Predmeji je bil Ivan Čuk - Slavko. P-5 je vzdrževala zveze s P-7 v Gorenji Trebuši, P-8 v Gorenji Kanomlji, P-11 pri Ozeljanu, P-13 na Krasu in P-5a pri Budanjah v Vipavski dolini. Največ pošiljk so prejemali od P-8, vsak dan tudi dva do tri nahrbtnike Partizanskega dnevnika ter ga razdeljevali drugim postajam in prejemnikom na svojem območju. Na spominski plošči na veliki hiši, so podatki o kurirjih, ki so padli pri opravljanju kurirskih nalog. To so: Jakob Mikuž, Ludvik Kogej, Benjamin Kovač, Avgust Rupnik, Jože Bizjak in Anica Cotič. Podatke dopolnjujejo besede soborcev in krajanov Predmeje:
»Na vseh poteh bila je smrt v zasedi,
a vi ste vse jih prehodili
in koder padli ste, po vaši sledi
ponosnih glav v svobodo smo stopili.«


0.5 km, 10 minut Predmeja (Dolina) - Dolina

Opis:

Od velike hiše nadaljujemo TV po asfaltirani cesti proti Colu v zaselek Dolina, mimo tovarne in transformatorja; nekaj korakov naprej zavijemo z regionalne ceste desno po stranski asfaltirani cesti do bližnje domačije Predmeja 110. V tej hiši je bil 10. januarja 1943 izvoljen prvi odbor OF za Predmejo, Otlico in Kovk; na njej je zdaj spominska plošča. Nad domačijo se vzpenja hrib Štumbro (959 m).

višina: 884 m Dolina

Ni opisa
1.3 km, 20 minut Dolina - Dolski maj

Opis:

Pri lipi ob domačiji gremo naprej po stezi ob j. robu kamnite ograje do prehoda, nato pa po j. travnatem pobočju Štumbra proti robu planote; tam se TV spet združi s SPP. Od velike hiše je 30 min. Smo tik nad strmim skalnim pobočjem Gore; to je skupno ime za j. rob planote Trnovskega gozda pod Predmejo in Otlico, kajti iz doline je videti kot prava gora.

višina: 856 m Dolski maj

Ni opisa
3.2 km, 1 ura Dolski maj - Navrše

Opis:

Do Kovka bomo hodili po zelo razgledni poti na j. strani Trnovskega gozda, imenovani Po robu, s katere vidimo Vipavsko dolino, Kras in morje. Pot vodi po zmerno valovitem zakraselem svetu, po travnikih, gozdovih, med nizkim grmovjem, po kamnitem robu in tudi mimo samotnih domačij. Čeprav je po večini speljana blizu roba, ni nevarna, nekoliko bolj je treba paziti le na gruščnatih delih poti. Paziti pa moramo na žice številnih električnih pastirjev. Hoja je prijetna zlasti spomladi in jeseni.

Steza se zložno dviga po travnatem pobočju hriba Štumbro in še naprej proti vrhu Parkljevec (889 m) pred nami. Nanj pa se ne povzpnemo, temveč ga zaobidemo po njegovi j. strani. V bližini opazimo nekaj hiš zaselka Kitajska, ki je sicer del razloženega naselja Otlica, 815 m, 319 preb., s središčem ob cesti Col?Predmeja. Tam so tudi osnovna šola, trgovina, gostilna in župnijska cerkev Angelov varuhov. Po jv. pobočju Parkljevca, poraslem z mešanim gozdom, se spustimo na travnike, ograjene s kamnito ograjo, in tam opazimo ostanke nekdanje domačije. Po nekaj minutah pridemo do ograjenih njivic in domačije Vidmar v bližini poti. Pot se nato nekoliko odmakne od roba Gore. Po travniku, poraslem z redkimi borovci, nizkem gozdičku in travnatem robu pridemo na široko travnato pobočje Otliškega maja (847 m) na j. strani poti; TV in SPP ne gresta na vrh, temveč po njegovem s. pobočju nad veliko Skručo dolino z domačijo, do katere pripelje cesta z Otlice. V dolini je še več hiš. Pot nadaljujemo proti jv. robu doline; ob poti je tabla št. 129 Geološke poti, ki nas je spremljala od našega priključka na SPP, tam pa se spusti v Ajdovščino. TV in SPP nadaljujeta naravnost do bližnjega naravnega okna. Od združitve s SPP do okna smo hodili 60 min.

višina: 853 m Navrše
Vrh:

Naravno okno, imenovano tudi Otliška jama, na sz. strani vrha Navrše (857 m) je posledica geološkega delovanja. Na apnenčastem robu planote se je pojavila razpoka, ki se je postopoma razširila v okoli 20 m visoko in 15 m široko okno, nad katerim je ostal skalni obok. Gora je torej votla, domačini pravijo »otla«; odtod ime Otlica. Skozi okno lepo vidimo Ajdovščino.


0.7 km, 10 minut Navrše - Rob (Sinji vrh)

Opis:

Naravno okno na sz. strani vrha Navrše (857 m) je posledica geološkega delovanja. Na apnenčastem robu planote se je pojavila razpoka, ki jo je razjedala voda, tako da se je sčasoma razširila v približno 20 m visoko in 15 m široko okno, nad katerim je ostal skalni obok. Gora je torej votla, narečno "otla", in od tod izvira tudi ime kraja Otlica, v katerega sodi naravno okno. Skozi okno lepo vidimo Ajdovščino. Naravno okno je zavarovano kot naravni spomenik.

Od okna gremo naprej po travnatem robu na z. strani vrha Navrše, od koder je lep pogled na Lokavec, reko Hubelj in Ajdovščino ob vznožju Roba, strmega pobočja pod pragom Trnovske planote; Rob je ime za del gore med oknom in Podrto goro. Pot preide z z. na s. pobočje. V dolini na levi je domačija Zavrhovc, ki sodi še na Otlico, na v. strani doline pa že vidimo kopasti Sinji vrh (1002 m). Po travnatem pobočju nad dolino gremo proti gozdu na v. Lepa ravna gozdna pot pripelje na travnati rob planote, na katerem zagledamo električni daljnovod Ajdovščina-Trnovska planota. Z desne se priključi markirana planinska pot iz Ajdovščine. Od okna je 30 min. Na razpotju nas SPP začasno zapusti, saj mora čez Sinji vrh, na katerem je njena kontrolna točka; spet se nam bo pridružila na sz. strani Podrte gore.

višina: 828 m Rob (Sinji vrh)

Ni opisa
2.1 km, 40 minut Rob (Sinji vrh) - Pravi vrh

Opis:

TV nadaljujemo po dokaj ravni zakraseli planoti na s. strani Roba. Na s. se dviga Sinji vrh, naprej pa se širi obsežna planota Trnovskega gozda z vrhovi na njenem s. robu. Zelo lep je pogled na j. stran, kjer leži pod nami Vipavska dolina, za njo Kras, v daljavi pa morje Tržaškega zaliva. Po 45 min. se steza zložno vzpne na ramo na sz. strani Podrte gore, kjer stoji visoko kamnito znamenje. Tam je pomembno križišče poti: s s. strani pride steza s SPP, na drugo stran pa se v Ajdovščino spusti nemarkirana steza; to je bila stara pot, ki je povezovala domačije razloženega naselja Gozd, 745 m, 127 preb., na s. strani Podrte gore z Ajdovščino.

Od znamenja gremo ob robu planote proti Podrti gori nekaj časa po odprtem svetu, nekaj časa pa po nizkem bukovem gozdičku. Po 15 min. smo na vrhu Podrte gore (827 m).

višina: 829 m Pravi vrh

Ni opisa
3.1 km, 1 ura 10 minut Pravi vrh - Kovk

Opis:

Na j. pobočju vidimo skale in kamenje, ki so se v davnih časih odkrušili z gore. Spet imamo lep razgled na vse strani. Na Podrto goro pripelje markirana pot iz Ajdovščine, z nje pa gremo naprej po notranji strani roba proti plečatemu Kovku, ki ga vidimo pred seboj. J. pobočja planote, ki strmo padajo proti cesti Ajdovščina-Col, se imenujejo Reber. Po 30 min. pridemo na široko travnato planoto na z. strani Kovka. Pot se drži j. roba planote. Na s. strani opazimo domačijo Krog, ki sodi v naselje Gozd. Kmalu smo na razgledni točki Sončnica (867 m), kjer kurijo kresove in kjer je tudi urejen prostor za piknike. Odpre se lep pogled proti Nanosu. Po 10 min. pridemo do vznožja Kovka. Na vrh nas po z. travnatem pobočju usmerjajo markacije na redkih borovcih in kamnitih čokih. Tik pod vrhom so še vidni obrambni jarki tretje varovalne linije soške fronte iz 1. svetovne vojne. S Podrte gore na Kovk je 1 h.

višina: 961 m Kovk
Vrh:

Kovk (961 m) je najvišji vrh na j. robu Trnovskega gozda med Predmejo in Colom. J. pobočje se strmo spušča proti cesti Ajdovščina–Col. V. rob se prek Velikega in Malega Grebena počasi znižuje proti Colu. S., položnejša in po večini gozdnata pobočja se širijo do ceste Col–Predmeja; tam je na z. strani proti Gozdu nekaj samotnih kmetij. Tudi s Kovka je lep razgled: če se ozremo nazaj, vidimo našo celotno pot po robu planote, proti v. seže pogled proti Javorniku in Nanosu, na j. je v bližini Zgornja Vipavska dolina, za njo pa Kras, Vremščica, Slavnik in Snežnik.


2.5 km, 30 minut Kovk - Tratnik (razpotje)

Opis:

Z vrha Kovka gremo nekaj korakov po v. robu, nato pri meritvenem znamenju zavijemo po stezi levo navzdol v bukov gozd. Po 10 min. pridemo na travnik, po njem gremo desno proti gozdu. Lepa široka pot se počasi spušča po borovem gozdu na s. pobočju Velikega Grebena. Po 25 min. spusta z vrha pridemo na preval med Velikim in Malim Grebenom; lepo vidimo cesto Col-Predmeja. S prevala nas široka in precej ravna pot, ki se razširi v kolovoz, popelje po j. gozdnatem pobočju Malega Grebena. Kolovoz se kmalu prevali na s. stran in pride na travnik, od tam pa že zagledamo cesto in hiše proti Colu.

višina: 620 m Tratnik (razpotje)

Ni opisa
0.7 km, 10 minut Tratnik (razpotje) - Col

Opis:

Na asfaltirano cesto pridemo v zaselku Žagolič, kjer se obrnemo proti Colu; do tja je le še 10 min. S Kovka na Col smo hodili 60 min.

višina: 620 m Col

COL, 619 m, 498 preb. Središčno naselje z gručastim jedrom leži na j. robu Trnovskega gozda ob regionalni cesti Ajdovščina–Godovič. Na Colu je pomembno cestno križišče; proti z. se odcepi cesta na Predmejo in Lokve, proti v. v Podkraj ter proti Hrušici in Logatcu. Središče vasi z župnijsko cerkvijo sv. Lenarta je pri cestnem križišču. Zaradi strateške lege je bil kraj poseljen in močno utrjen že v antiki. Skozi Col je peljala rimska cesta iz Ajdovščine proti Hrušici. O tem obdobju pričajo izkopanine, ki so jih našli na pokopališču. Tudi utrdbe na Šancah, Šturmaniku in Rižemberku so iz rimskih časov. Nekoliko pod naseljem, ob cesti proti Ajdovščini, stoji obnovljen stolp gradu Trilek, sicer edini ostanek nekdanjega gradu, omenjenega v 16. stol. V njem so našli kamnit miljnik s posvetilom cesarju Juliju Apostati (vladal 361–363), ki ga zdaj hrani Narodni muzej v Ljubljani, in rimske novce iz 2. stol. Kraj se je najprej imenoval Podvelb po oboku v nekdanjem gradu, pod katerim je peljala cesta; obok so podrli leta 1840. Zdajšnje ime kraja je nastalo po mitnini (colnini), ki so jo pobirali do konca 19. stol.; mitnica je stala ob odcepu ceste v Podkraj. Zdaj je Col krajevno središče širšega območja. Nekaj ljudi je zaposlenih v manjših podjetjih v kraju, številni pa tudi v bližnji Ajdovščini. V kraju so osnovna šola, pošta, samopostrežna trgovina, dve gostilni in več obrtnih delavnic. Kraj je izpostavljen siloviti burji. Obdelovalne zemlje je malo.

Zaradi pomembne lege med Trnovskim gozdom in Nanosom ter med Vipavsko dolino in Črnovrško planoto je bil Col večkrat prizorišče bojev med partizanskimi in okupatorskimi enotami. Zlasti hudi so bili boji med veliko nemško ofenzivo jeseni 1943 ter med nemškima ofenzivama na Trnovsko planoto oktobra 1944 in v začetku leta 1945. Na pokopališču je grobnica s spomenikom, v njej pa je pokopanih 14 borcev NOV.


5 km, 1 ura 15 minut Col - Podkraj

Opis:

Na Colu se začasno ločimo od SPP, ki gre na Javornik in se nam spet pridruži v Podkraju. TV nadaljujemo v Podkraj po regionalni asfaltirani cesti, ki se nekaj korakov pod cerkvijo odcepi na levo. Takoj za odcepom smo že v Orešju, nekdanjem samostojnem naselju, ki je zdaj del naselja Col. Ko pridemo iz strnjenega naselja, zagledamo pod strmim pobočjem na desni dolino potoka Bela in naselje Sanabor. Cesta se zložno vzpenja po j. pobočju Višenjskega vrha (825 m) in nas v nekaj več kot 30 min. pripelje v gručasto vas Višnje, 715 m, 170 preb. Nadaljujemo po cesti zložno navzgor po j. pobočju Korenovega vrha (981 m). Kmalu smo med hišami razloženega zaselka Na Mosteh, ki sodi v Višnje. Na j. strani se še vleče dolina Bele z vasico Bela, nad njo pa se že začenja gozdnata planota Nanosa. Po 75 min. od Cola je razpotje, na katerem zavije stranska cesta navzdol v Podkraj, regionalna pa je speljana nad vasjo. Ob razpotju, s katerega je lep pogled na Podkraj, stoji obelisk v spomin na padle borce NOV. Čez nekaj minut smo že v središču Podkraja.

višina: 797 m Podkraj

PODKRAJ, 800 m, 437 preb. Strnjeno naselje leži na planoti pod strmimi j. pobočji gore Sv. Duha (1213 m) s cerkvico Svetega duha na vrhu in Srednje gore (1275 m). Tam se stikajo visoke kraške planote Trnovskega gozda, Hrušice in Nanosa. V Podkraj spadajo tudi zaselki Trševje, Sreboti in Hrušica ob cesti proti Logatcu. Skozi Hrušico je peljala pomembna rimska cesta, ki jo je varovala močno utrjena postojanka. Na Hrušici je bila od sredine 16. stol. do leta 1728 poštna postaja, na kateri so se ustavljali poštni vozovi. Ohranjeni in obnovljeni so ostanki rimske trdnjave, obnovljena je tudi stavba poštne postaje, v kateri je na ogled manjša arheološka zbirka najdb na tem območju. V središču Podkraja stoji župnijska cerkev sv. Marjete, tam so tudi podružnična osnovna šola, trgovina in gostilna. Polja so skopa, ljudje se preživljajo po večini z živinorejo in gozdarstvom, precej pa je zaposlenih v Ajdovščini.

Na območju Podkraja je bila marca 1943 ustanovljena kurirska postaja P 4. Postaja se je večkrat selila; najprej se je zadrževala na Javorniku, potem v Hrušici in nazadnje na pobočju Nanosa nad Podkrajem. Prvi komandir postaje je bil Albin Plešnar - Medvedov, v njej pa je bilo šest kurirjev. Vzdrževala je zveze s P-5a pri Budanjah v Vipavski dolini, P-4a pri Šmihelu pod Nanosom in TV-2a na območju Grčarevca. Pri opravljanju nalog je 17. marca 1945 padel kurir Janez Trkman, doma iz Podkraja.

Na vaškem pokopališču je grobnica s spomenikom, v njej je pokopanih 66 borcev NOV, padlih na tem območju.


8.2 km, 2 uri 30 minut Podkraj - Blažon (razpotje)

Opis:

V Podkraju se TV spet združi s SPP; skupaj bosta šli do Vojkove koče na Nanosu. Pod cerkvijo gremo po vaški ulici do hiše št. 53, desno mimo nje in pod vrtom ter po stezi čez travnik do kolovoza. Mimo globače in po bukovem gozdu se vzpnemo na cesto Podkraj–Nanos; dosežemo jo v 20 min. S to bližnjico smo se izognili velikemu cestnemu ovinku. Zavijemo na desno po ravni cesti na sz. pobočju Prečnega vrha (887 m); čez 15 min. se na desno navzdol odcepi cesta v Belo in Sanabor. TV nadaljujemo 10 min. po levi cesti in mešanem gozdu do drugega razpotja. Leva gozdna cesta pelje v Bukovje pri Postojni, TV nadaljuje po desni. Cesta je sprva precej ravna, potem pa se zelo zložno vzpenja po s. pobočju hriba Soline (905 m), na katerem raste po večini smrekov gozd. Po 30 min. od drugega razpotja smo na tretjem; desna cesta pelje na Orlovše, kjer so pašniki in poslopja Kmetijske zadruge Vipava. TV zavije levo proti Nanosu.

Cesta se obrne proti j. in se zložno vzpenja; ponekod se na desni pokaže planota s poslopji na Orlovšah. Obdaja nas listnati gozd. Na desni se v bližini ceste dviga Orlovški hrib (867 m), na levi pa se vzpenjajo gozdnata pobočja Požganega hriba (1160 m). Po 30 min. od tretjega razpotja pridemo na planoto z njivami in travniki ter do Blažonove domačije, Nanos 2. Odpre se lep razgled po planoti nanoškega Ravnika ter na greben Gradiške Ture (793 m) in Podraške Ture (852 m) na njegovi j. strani. Kažipot pove, da je do Abrama še 30 min.

višina: 876 m Blažon (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Na razpotju za Blažonom nadaljujemo po desni cesti proti smrekovemu gozdu. Čez 10 min. smo na novem križišču; z desne pripelje asfaltirana cesta iz Vipave proti Abramu in po njej nadaljujemo našo pot. Precej ravna cesta po smrekovem gozdu pripelje na planoto in do domačije pri Abramu.

Planinska postojanka:

Zavetišče je v hiši kmeta Ježa v razloženem naselju Nanos na visoki kraški planoti enakega imena. Pri hiši se reče po domače pri Abramu. Prvo zavetišče v tem kraju so odprli 24. januarja 1954 pri 30 minut oddaljenem kmetu Blažonu. Leta 1961 so ga preselili na sedanjo lokacijo. Poimenovali so ga po zaslužnem vipavskem planincu Fricu Furlanu (1902-1952), ki se je smrtno ponesrečil v stenah Gradiške Ture na Nanosu nad Vipavo. Ježevi so zgradili poleg domačije poslopje za kmečki turizem, kjer so tudi prenočišča. Zavetišče je stalno odprto. V gostinskem prostoru (kmečki sobi) je 30 sedežev, pri mizah pred hišo pa 40; WC, voda kapnica, elektrika, telefon.


Nanos, 790 do 900 m, 8 preb., razloženo naselje na istoimenski kraški planoti. Samotne kmetije, prebivališča gozdarjev, pašniki, skromne njive, gozdovi. Kraška brezna, med njimi znane ledene jame, iz katerih so še do leta 1960 vozili led v Vipavo in Trst. V bližini Abrama je lovski dom lovske družine Nanos, zraven pa skupni grob petih borcev NOV, ki so tu padli aprila 1942 v boju z Italijani.



Opis:

NANOS, 900 m, 9 preb. Razloženo naselje leži na jz. robni uravnavi enako imenovane kraške planote. Sestavljajo ga samotne kmetije in prebivališča gozdarjev. Naseljeni sta le še dve domačiji; ljudje se ukvarjajo z živinorejo in gozdarstvom. Na območju naselja so majhne njive, največ je pašnikov, tudi te pa počasi zarašča grmovje. V okolici je precej kraških kotanj, brezen in ledenih jam, iz katerih so še do leta 1960 vozili led v Vipavo in Trst. V bližini Abrama je velik lovski dom Lovske družine Nanos.

Sredi aprila 1942 se je v bližini Abramove domačije nastanila Brkinska četa z več kot 50 borci. Nekaj dni pozneje, 18. aprila 1942, jo je obkolil in napadel polk italijanske vojske. Četa partizanov se je 8 ur bojevala z Italijani, zvečer pa se je večini borcev uspelo prebiti iz obroča. Padlo jih je pet, pokopani pa so v skupnem grobu ob cesti nasproti Abrama. Na spomeniku piše: »Tukaj počivajo junaki NOB, ki so padli na Nanosu v prvi veliki borbi na Primorskem, aprila 1942. leta. Slava padlim borcem.«

Od Abramove domačije gremo na cesto nad hišo in po njej proti Nanosu. Kmalu opazimo nekaj počitniških hišic in na desni veliko kmetijo. Cesta zložno leze navzgor po robu travnate planote, potem pa zavije v gozd. Po 10 min. smo na cestnem križišču. TV gre naravnost in nekoliko navkreber. Kmalu pridemo iz gozda na obširno travnato planoto nanoškega Ravnika, ki sega vse do Pleše. Pred nami in na levi se dviga vrsta vrhov, poraščenih z gozdom; najvišji je Suhi vrh (1313 m). Na j. strani se vleče rob planote, Rebernice, ki se strmo spušča proti magistralni cesti Razdrto–Nova Gorica, zato je iz doline videti kot gora. Na j. strani vidimo Senožeške hribe, Senožeče in Vremščico. Po 10 min. od križišča zapustimo cesto; po poti na levo se vzpnemo na rob nad cesto, potem pa gremo čez prostrane senožeti naravnost proti vrhovom, ki jih vidimo pred seboj. Pot se zložno dviga in spušča po valoviti planoti. Po 15 min. se planota zoži med grebenom na desni in travnatim hribom Hribač (1056 m) na levi. Pot pelje nad ozko dolinico, poraslo z leskovjem, potem po mešanem gozdičku in po nekaj minutah je pred nami drugi travnati Hribač (1086 m); zložno se vzpenjamo proti njemu. Kmalu pridemo na gozdno cesto med obema Hribačema; po njej gremo nekaj korakov desno navzdol do odcepa slabega kolovoza na levo, tam pa nas kažipot opozori, da moramo po njem proti Vojkovi koči. Od Abrama je 50 min.

Po nekaj korakih strmine po leskovju pride kolovoz na plano; po travnatem pobočju se zložno vzpenja proti sedlu med j. in s. robom in proti gozdu. Gremo naravnost v mešani gozd in po njem navzgor proti robu. Iz gozda pridemo na širok travnat preval Lanišče, od koder pred seboj zagledamo Grmado (1207 m); ta je na s. strani gozdnata, po njenem j. travnatem pobočju pa se vije cesta proti Vojkovi koči. Za Grmado se kaže Pleša z radiotelevizijskim stolpom. Od gozdne ceste smo hodili 30 min.

Po slabem kolovozu se po j. travnati strani spustimo do bližnje ceste proti Vojkovi koči. Proti z. se odpre zelo lep pogled na Vipavsko dolino, Vipavske hribe in Kras. Prečkamo cesto in nadaljujemo po poti čez dolinico proti gozdu in po njem do gozdne vlake, potem pa po njej zložno navzgor. Vlaka postane lepa gozdna pot, po kateri se spet vzpnemo do ceste. Z Lanišča je 20 min. Nadaljujemo po cesti, ki se zložno vzpenja po s. strani Grmade, vse do bližnjice na desno; po nekaj minutah pridemo na senožet, po kateri se spet vrnemo na cesto. Nekaj minut gremo po cesti, potem pa zavijemo levo po bukovem gozdu na planoto z Vojkovo kočo.

višina: 1240 m Vojkova koča na Nanosu
Planinska postojanka:

Koča stoji v zavetju tik pod Plešo (1262 m), enim od vrhov Nanosa, visoke kraške planote, ki se strmo dviga nad Zgornjo Vipavsko dolino. Začetki koče segajo v leto 1907, ko je Ajdovsko-Vipavska podružnica SPD ustanovila sklad za gradnjo koče. Leta 1913 je sklad prevzela novoustanovljena Vipavska podružnica SPD, v katero so bili včlanjeni tudi planinci iz Postojne, kjer je bil tudi sedež sklada; to leto so kupili zemljišče, na katerem je zdaj Vojkova koča. Ko so ti kraji po 1. svetovni vojni prišli pod Italijo, je delo podružnic SPD na tem območju prenehalo. Po 2. svetovni vojni in po združitvi teh krajev z matično domovino je stare načrte uresničilo PD Postojna; kočo so slovesno odprli 7. avgusta 1949. Poimenovali so jo po narodnem heroju Janku Premrlu-Vojku (1920-1943), ki je bil rojen v Podnanosu; pred kočo stoji njegov doprsni kip. Leta 1976 so zgradili prizidek in kočo obnovili. Jeseni 1990 so kočo popolnoma prenovili znotraj in zunaj ter delno zamenjali opremo. Spomladi 1991 so vključili telefon.Koča je odprta od začetka junija do konca septembra od 17. ure od srede do nedelje zvečer, v drugih mesecih pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. Za najavljene skupine jo odprejo tudi v drugih dneh. V dveh gostinskih prostorih je 82 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 100 sedežev; v eni sobi so 4 postelje, na dveh skupnih ležiščih pa 48 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinska in spalne prostore ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika, telefon.



Opis:

Kažipot pri Vojkovi koči nas usmeri proti Predjami. Prečkamo planoto proti bukovemu gozdu. Vzpnemo se na rob nad planoto, potem pa nas ravna pot nekaj minut vodi med skrivenčenimi bukvami. Kmalu nam kažipota "Suhi vrh" in "TV" pokažeta navzgor na bližnji drugi rob.

višina: 1157 m Sovražni strug

Ni opisa

Opis:

Z roba se pot spušča po s. pobočju, poraslem z nizkimi bukvami, na jaso z malinami. Z jase pridemo v gozd na sz. strani vzpetine in spet na novo jaso, s katere se vzpnemo po z. pobočju grebena na preval, ki ga vidimo pred seboj. Smo na robu Votlih sten, jv. strmega skalnatega pobočja Nanoške planote, ki pada v Spodnjo Pivko, spodnji del Pivške kotline. Od koče je 30 min. Z roba je lep razgled na Pivško kotlino ter do Javornikov, Svete Trojice, Snežnika in Vremščice.

Naša pot se zložno spušča z razgledišča po zgornjem robu dolge in strme travnate jase, potem pa postane bolj strma ter pripelje v bukov gozd na jv. pobočju Debelega vrha (1301 m). Šele po 15 min. postane pot lepša in se zravna. Kmalu smo na razpotju: leva pot gre na Suhi vrh (1313 m), najvišji vrh Nanosa, in do lovske koče, TV pa gre naravnost.

višina: 1095 m Suhi vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po 10 min. od razpotja pridemo na razgledišče, s katerega je lep pogled na strm skalnat greben pod Suhim vrhom in vrhom Maj (1142 m) ter na vas Strane ob njegovem vznožju. Po nekaj korakih smo spet v bukovem gozdu; pot se razširi in se ob veliki gozdnati strmini na desni spušča proti skalnatemu grebenu pod Suhim vrhom. Od razgledišča do vznožja grebena, na katerem se pot obrne iz sv. v jv. smer, smo hodili 20 min., potem pa še 5 min. do razpotja, na katerem se odcepi pot navzgor do obnovljene cerkvice sv. Brica, ki jo vidimo v bližini. Na skali ob razpotju preberemo: "Od Brica meglica, gvišna kosica" in letnico 1992. Ker stoji cerkvica visoko na pobočju pod Suhim vrhom, so po tamkajšnji meglici ljudje pod Nanosom napovedovali lepo vreme.

višina: 963 m Sv. Bric (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Spuščamo se precej strmo po slabem kolovozu. V gozdu se med bukvami že pojavljajo iglavci.

višina: 747 m Divji skedenj (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Ob poti je korito s studenčkom. Po 20 min. postane hoja prijetnejša, pridemo na ravnino, vendar je kolovoz po senčnem gozdu blaten. Na levi je vodni zbiralnik, v katerega so leta 1917 zajeli dva močna izvira izpod Rujave stene. Kolovoz se potem spusti čez vaške travnike do prve hiše v Stranah. Po levem kolovozu pridemo v središče vasi. Od razpotja pod cerkvico sv. Brica je 30 minut.

Od Vojkove koče na Nanosu v Strane je 2 h.

višina: 658 m Strane

STRANE, 656 m, 72 preb. Gručasto naselje leži na jv. pobočju Nanosa v z. delu Spodnje Pivke. Dostop je s stare magistralne ceste Postojna–Razdrto. Nad naseljem se dviga skalni rob Nanosa, imenovan Rujava stena, nad njo pa se vzpenja Maj. Sredi vasi stoji cerkev Svetega križa. Pri cerkvi raste navadna tisa, ki je zavarovana kot naravni spomenik. Ob njej je Gozdno gospodarstvo Postojna namestilo tablo s podatki o tem drevesu. Tisa je dvodomno drevo, iglice, lubje in seme so strupeni. Po ustnem izročilu je bila posajena leta 350. Njen premer je 122 cm, obseg 384 cm, visoka pa je 12 m. Legenda pravi, da sta pod tiso pridigala sv. Ciril in Metod, ki sta tod potovala v Rim. V bližini raste mlajša tisa, a je tudi ta stara že skoraj 200 let. Strane slovijo po odlični pitni vodi, ki privre na dan v osmih izvirih; iz nekaterih črpa vodo tudi postojnski vodovod. Odžejamo se lahko pri urejenem izviru ob cesti pod cerkvijo.

Od jeseni 1943 do jeseni 1944 je bil v Stranah sedež poveljstva mesta Postojna, tam je bila tudi partizanska krojaška in čevljarska delavnica. Pod Rujavo steno je leta 1944 delovala tehnika Nanos. Jeseni 1943 in aprila 1944 so Nemci vas poškodovali s topovskimi izstrelki, jeseni 1944 pa so zažgali štiri hiše skupaj z gospodarskimi poslopji. Sredi vasi je spomenik devetim padlim borcem in aktivistom domačinom.


3.1 km, 50 minut Strane - Šmihel pod Nanosom

Opis:

Iz središča Stran pri cerkvi nadaljujemo pot po asfaltirani vaški cesti do konca vasi. Pri zadnji hiši pridemo na kolovoz, s katerega zagledamo na vzpetini pred nami Šmihel pod Nanosom, zadaj pa travnata pobočja Otavnika, Sajevke in Sv. Lovrenca. Čez travnike gremo v smeri proti Šmihelu. Na razpotju zavijemo po zgornjem kolovozu do majhnega gozdička, potem pa se po stezi levo čez travnik spustimo do gozda. Po poti med gostim drevjem se spuščamo še naprej. Prečkamo potoček, steza po mešanem gozdu postane boljša pot, ki nas pripelje na planoto, s katere lepo vidimo Šmihel. Na zaraščenih nekdanjih travnikih pridemo spet na kolovoz, ki se zložno spušča v dolino Loke, po kateri teče Šmihelski potok. Kolovoz se kmalu priključi na gozdno cesto, po kateri nadaljujemo pot v dolino. Iz doline se po cesti povzpnemo v bližnji Šmihel.

Iz Stran v Šmihel je 45 min.

višina: 585 m Šmihel pod Nanosom

ŠMIHEL POD NANOSOM, 590 m, 171 preb. Gručasto naselje stoji na klancu pod Gradom, ki se na s. strani konča z vzpetino Kaculj (648 m). Na Gradu in Kaculju je bilo prazgodovinsko gradišče, na katerem so našli bronaste predmete, keltski denar in orožje ter ostanke talilnice železove rude. Vas se imenuje po cerkvi sv. Mihaela, ki stoji na okopih prazgodovinskega gradišča in je bila obnovljena v 17. stol. Južno pod vasjo stoji cerkev sv. Jurija, v bližini pa so še vidni sledovi rimske ceste. Šmihel je dostopen s stare magistralne ceste Postojna–Razdrto. Ljudje se preživljajo s kmetijstvom, zlasti z živinorejo, nekateri pa so zaposleni v Postojni. Tudi v tem kraju je več vodnih izvirov, zato jih nekaj izkorišča postojnski vodovod.

V gozdu nad Šmihelom je bila 19. septembra 1944 ustanovljena kurirska postaja P-4a. Prvi komandir je bil Alojz Krašna - Zmago, v njej pa je bilo povprečno po osem kurirjev. Postaja je olajšala zveze med kurirskimi postajami na širšem območju Postojne in Nanosa. Vzdrževala je zveze s P-3 v Lažah pri Senožečah, P-4 na Javorniku in TV-2a na območju Grčarevca. Nekaj mesecev pred kapitulacijo Italije in do ustanovitve P-4a je bila v mlinu Ivana Šantelja javka, prek katere je potekala kurirska zveza med P-4 in P 1 v bližini Mašuna. Med nemško ofenzivo septembra 1943 je bilo v vasi požganih 14 hiš skupaj z gospodarskimi poslopji.



Opis:

Na križišču cest pod cerkvijo nas pri hiši Šmihel 38 kažipot "Predjama" usmeri na gozdni kolovoz za hišo. Kmalu smo iz gozda, pot se zravna. Na razpotju se odločimo za spodnji kolovoz. Odpre se pogled na Pivško kotlino proti Postojni in na Javornike nad njo. Kolovoz se počasi spušča ob robu travnika na desni in gozdnega pobočja na levi. Na novem razpotju nadaljujemo po zgornjem kolovozu; ta se razširi v razmeroma dobro gozdno cesto, ki se kmalu spusti v smrekov gozd. Na razpotju v gozdu zavijemo na zgornji kolovoz; po njem smo kmalu na planem, od tam pa zagledamo vrhove na s. strani Predjame. Čez nekaj minut spet pridemo v gozd in na novo razpotje, s katerega gremo naprej po desnem, precej ravnem kolovozu. Ko smo kmalu iz gozda, gremo po levem, slabšem kolovozu navzdol. Ob robu gozda, čez majhno jaso in po kratkem gozdičku pridemo na travnik, s katerega že zagledamo Predjamski grad in naselje Predjama. Kolovoz se spusti po travniku proti gozdu in dolini. S kolovoza se v dolino odcepi steza, ki nas po mešanem gozdu pripelje do ceste in potoka Lokva. Po cesti gremo desno do potoka Lokva, čez most in po asfaltirani cesti v središče Predjame pri cerkvi in gostilni.

Iz Šmihela pod Nanosom do Predjame je 45 min.

višina: 505 m Predjama

PREDJAMA, 520 m, 85 preb. Gručasto naselje stoji nad zatrepom doline potoka Lokva, ki pod 123 m visoko steno ponikne v kraško podzemlje. Najpomembnejši znamenitosti kraja sta Predjamski grad in Jama pod njim. Kraj je bil z imenom Jama prvič omenjen leta 1274, zdajšnje ime pa je dobil ob koncu 18. stol. Cerkev Marije Sedem žalosti je bila posvečena leta 1449. Pri cerkvi raste stara lipa, pod njo pa je, kot pravi legenda, pokopan vitez Erazem Predjamski. Na spominski plošči pri bližnjem parkirnem prostoru preberemo, da je bil v Predjami 30. avgusta 1944 ustanovljen Jeseniško-bohinjski odred. Pred Predjamskim gradom je gostilna Požar, v kateri so tudi prenočišča. AP je v kilometer oddaljenem Bukovju, poleti pa v Predjami; redne avtobusne zveze so z 10 km oddaljeno Postojno.


0.6 km, 10 minut Predjama - Pristava

Opis:

Od cerkve v Predjami nadaljujemo TV po asfaltirani cesti, ki pelje v Bukovje in Postojno. Po nekaj korakih zagledamo na slemenu pred seboj zaselek Pristava, ki je del naselja Predjama. Po 10 min. zelo zložnega vzpona pridemo do zaselka.

višina: 544 m Pristava

Ni opisa
7.6 km, 2 uri 10 minut Pristava - Postojnska jama

Opis:

Od križišča s ceste proti Bukovju zavijemo desno po ožji asfaltirani cesti skozi Pristavo. Na koncu zaselka stopimo z asfaltirane na vaško cesto in gremo po njej čez polja in travnike zelo zložno proti daljnovodu. Po 15 min. od začetka zaselka dosežemo rob slemena, na katerem je razpotje; od tam gremo zložno do 5 min. oddaljenega križišča asfaltiranih cest. Leva cesta pride iz Predjame, desna pelje do magistralke Postojna–Razdrto, TV pa gre naravnost po cesti v Postojno (8 km). Cesta se zložno spušča po mladem smrekovem gozdu. Po 20 min. smo na križišču pri Penzionu Erazem. Leva cesta pelje v Planino, desna v Postojno (6,5 km).

Cesta proti Postojni se zložno vzpenja po gozdnatem kraškem svetu, imenovanem Polhovica, na 10 min. oddaljeni preval pod Ostreškim vrhom (650 m) na s. strani. Od tam se zelo zložno spuščamo pod gozdnato Postojnsko gmajno in mimo cerkve sv. Jerneja do vasi Zagon, 547 m, 177 preb. Zagledamo jo, ko pridemo na plano. S cestnega razpotja pelje stranska cesta v staro jedro vasi, nove hiše pa so ob razpotju. TV gre naprej po cesti proti Postojni. Pred nami je valovit svet s. dela Spodnje Pivke; vidimo že Postojno, Javornike, Sv. Trojico in druge hribe, ki obdajajo Pivško kotlino. Po 15 min. zmernega spusta zagledamo levo nad cesto Betalov spodmol, kamor pokaže tudi kažipot. To je 170 m dolga kraška votlina, v kateri je človek prebival že v ledeni dobi. Ostanke predmetov iz stare kamene dobe je v jami našel profesor Srečko Brodar.

Po 5 min. smo na razpotju: leva cesta pelje do Pivka jame, TV pa gre naravnost proti Postojni (2 km). Po 10 min. smo v gručastem naselju Veliki Otok, 542 m, 148 preb. Na začetku vasi je v nekdanji vojašnici obrtniški center. Na levo se odcepi cesta k Otoški jami in Pivka jami. Na griču nad razpotjem stoji cerkev sv. Andreja s freskami iz 16. stol. Turistično urejeno Otoško jamo v bližini so leta 1890 odkrili domačini. Pod njo je struga podzemnega toka reke Pivke. Cesta nas popelje skozi vas, v njenem središču je cerkev sv. Katarine, na drugi strani vasi pa zavijemo levo po stranski cesti proti upravnemu poslopju podjetja Postojnska jama Turizem Postojna, Jamska cesta 32. Mimo stavbe gremo desno do stopnic in po njih na parkirni prostor. Po široki lepi poti gremo do mosta in po njem čez Pivko. Na desni opazimo Modrijanov mlin na Pivki, levo pa je ponor reke Pivke v Postojnsko jamo. Na desnem bregu Pivke se po stopnicah povzpnemo na plato pred Postojnsko jamo.

višina: 527 m Postojnska jama

POSTOJNSKA JAMA, 525 m, slovi zaradi svojih velikanskih prostorov, bogatih kapniških tvorb in urejenosti. Poznajo jo po vsem svetu in sodi med najbolj obiskane jame v Evropi. Vhodni del jame so obiskovali že v srednjem veku, to pa potrjujejo podpisi v Rovu starih podpisov. O tem delu Postojnske jame piše tudi J. V. Valvasor v svojem znamenitem delu Slava vojvodine Kranjske. Njegov opis je privabil tuje raziskovalce in vzbudil zanimanje domačinov. Leta 1787 je Baltazar Hacquet prvi premagal sifon Pivke v bližini vhoda v jamo. Leta 1818 je domačin Luka Čeč med pripravami za obisk cesarja Franca I. odkril nadaljevanje jame do dvorane Velika gora. Ta je visoka 45 m in je zaslovela po izjemno bogatih kapniških tvorbah. Potem so jame odkrivali drugo za drugo in jih usposabljali za turistični ogled. Leta 1872 so položili v jami železniške tirnice, po katerih so delavci potiskali dvosedežne vagončke. Od leta 1914 jih je vlekla motorna lokomotiva, leta 1959 pa jo je zamenjala električna. Sprva so jamo razsvetljevali z baklami, leta 1884 pa je v turističnem delu zasvetila električna luč.

Postojnska jama je delo reke Pivke, ki ponikne 15 m pod vhodom v jamo, potem pa teče skozi Veliko dvorano in po globljih stranskih rovih proti Pivka jami. Jama je dolga 12.700 m, jamski sistem v celoti pa 20 km. Rovi in dvorane so nastajali v zadnjih dveh milijonih let. V jamah je veliko kapnikov, visečih s stropa (stalaktiti) ali rastočih iz tal (stalagmiti), ter kapniških stebrov, baldahinov in zastorov. Vodne kapljice pronicajo skozi apnenčast jamski strop, njihove usedline pa ustvarjajo kapniške tvorbe. Stalagmiti zrastejo v desetih letih za milimeter. Temperatura v jami je 8 °C.

Posebna znamenitost Postojnske jame je dvoživka močeril, imenovan tudi človeška ribica. Njena koža je barve človeške polti, zato se je uveljavilo ljudsko ime človeška ribica. Dolga je od 25 do 30 cm. Zakrnelih oči skoraj ni videti, svetlobo zaznava s telesom. Živi do sto let. Zaradi zanimanja trgovcev je bil močeril leta 1922 zavarovan skupaj z vsem jamskim živalstvom, leta 1982 pa je bil z Washingtonsko konvencijo uvrščen v seznam redkih in ogroženih vrst, s katerimi je trgovanje strogo prepovedano.

Takoj za vhodom v jamo je skalovje črnikasto, v tem delu jame pa ni kapnikov. Tam so imeli Nemci med 2. svetovno vojno skladišče bencina in nafte. Borci sabotažnega voda Vojkove brigade so se 23. aprila 1944 skozi več kilometrov dolg rov iz Črne jame prebili do tja in gorivo zažgali. Po opravljeni akciji so se po isti poti srečno umaknili.

Turistična pot je dolga 5200 m, od tega 3500 m z jamskim vlakom, 1700 m peš. Ogled traja uro in pol. Jamo je mogoče obiskati vsak dan, pozimi od 10. do 14. ure, poleti pa od 9. do 18. ure.

Na platoju pred jamo so prodajalne spominkov, razglednic in drugega blaga, turistična poslovalnica, nekaj gostinskih lokalov in sodoben hotel Jama.


1.1 km, 10 minut Postojnska jama - Postojna

Opis:

Od Postojnske jame do središča Postojne pri hotelu Kras pridemo po Jamski cesti v 10 min.

višina: 548 m Postojna

POSTOJNA, 540 m, 8548 preb. Mesto leži na skrajnem v. robu Pivške kotline na j. strani Postojnskih vrat (612 m), naravnim prehodom iz Srednje Evrope do Jadrana. Postojna je bila prvič omenjena leta 1226. Na hribu Sovič (677 m) je bil grad oglejskih patriarhov, pozneje goriških grofov, v njem je bil sedež obsežnega gospostva. Leta 1371 je postal last Habsburžanov. Po letu 1403 sta grad in naselje, ki se je razvilo pod Sovičem, prehajala v roke zdaj enega, zdaj drugega mogočnika. Leta 1498 je bila Postojna že omenjena kot trg. V 16. stol. so Turki trg kar petkrat napadli, vendar gradu niso mogli zavzeti. Ker je grad leta 1689 uničila strela, so leta 1700 ob vznožju Soviča zgradili spodnjo graščino. V njej je zdaj Inštitut za raziskovanje Krasa. Za časa Marije Terezije je Postojna postala središče Notranjske z okrožnim uradom. Leta 1770 je bila ustanovljena župnija in takrat je bila zgrajena tudi župnijska cerkev sv. Štefana. V obdobju Ilirskih provinc je bila v Postojni ustanovljena gimnazija; znova so jo odprli šele leta 1945. Slovenska meščanska šola je bila ustanovljena leta 1906. Leta 1909 je Postojna postala mesto. Med obema vojnama je pripadala Italiji, v mestu pa je bila nameščena močna vojaška posadka.

Na razvoj Postojne sta občutno vplivala Postojnska jama in odlična prometna lega. Ko so leta 1857 zgradili železniško progo Dunaj–Trst, se je začel bolj razvijati turizem. Leta 1874 so odprli prvi »Grand hotel« na Krasu. V Postojni je bilo leta 1883 ustanovljeno tudi prvo turistično in olepševalno društvo na Slovenskem, šest let pozneje pa je bilo tam ustanovljeno tudi prvo Jamarsko društvo Antron. Turistični razcvet je doživela Postojna zlasti po 2. svetovni vojni.

Postojna je zdaj gospodarsko, kulturno, zdravstveno in trgovsko središče Notranjske. Pomembne ustanove so Speleološki inštitut, srednješolski center, Notranjski muzej, bolnišnica za ženske bolezni in porodništvo, zdravstveni dom, občina in več upravnih enot regijskega pomena. Za razvoj turizma skrbijo družba Hoteli Turizem, hotel Kras, hotel Jama, več gostinskih objektov in turistično društvo. V mestu je tudi več gospodarskih organizacij, npr. Gozdno gospodarstvo, kovinska industrija LIV, trgovska družba Mercator in še več drugih podjetij, trgovin in obrtnih delavnic, poleg teh pa tudi poslovna enota Banke Koper, pošta, lekarna in več turističnih agencij.

V Postojni je bilo rojenih več pomembnih Slovencev, med njimi pisatelj Alojz Kraigher (1877–1959), skladatelja Vilko Ukmar (1905–1991) in Alojz Srebotnjak (1931) ter kipar Frančišek Smerdu (1908–1964).

V obdobju med obema vojnama so Italijani izvajali zelo hud pritisk na Slovence, da bi zatrli slovensko besedo. V Postojni je bil leta 1942 ustanovljen odbor OF (spominska plošča na Ljubljanski cesti 42), ki je v mestu in okolici organiziral narodnoosvobodilno gibanje. Zaradi zelo pomembne prometne lege so Italijani, pozneje pa tudi Nemci, zavarovali prometne poti, ki peljejo skozi Postojno proti Trstu in naprej v Italijo. Zato so jih večkrat napadale partizanske enote. Pomembne boje je septembra 1943, ko se je iz osvobojene Notranjske prebijala na Nanos, z Nemci bila Gradnikova brigada. Nemci so se maščevali in 28. septembra 1943 na Javorniški cesti ustrelili 19 talcev (spomenik pod Pečno rebrijo ob Javorniški cesti). Marca 1945 so zavezniki bombardirali mesto in poškodovali več hiš. Zadnje dni aprila 1945 je v bojih za osvoboditev Postojne padlo 156 borcev Hercegovske divizije, ki so pokopani v grobnici na vojaškem pokopališču na z. strani mesta. Na Trgu padlih borcev je spomenik padlim borcem in žrtvam fašističnega nasilja, delo domačina kiparja Frančiška Smerduja. V Notranjskem muzeju je poleg arheološkega gradiva in etnografske zbirke tudi oddelek NOB.