Išči po točkah

Začetek: Železniki

Konec: Vogel (smučarske steze)

Razdalja: 37.5 km Čas hoje: 15 ur 20 minut Zahtevnost: Zahtevna pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 449 m Železniki

ŽELEZNIKI, 450 m, 3156 preb., so gospodarsko, kulturno in upravno središče Selške doline. Dolgo razpotegnjeno mestno naselje leži v ozki dolini, ki se razširi le na s. strani proti Češnjici. Zaradi pomanjkanja prostora so se Železniki razvijali na treh koncih; Rácovnik na sv. strani na desnem bregu Selške Sore, Trnje v sredini in Gorenji Konec na levem bregu na jz. strani. Leta 1966 so priključili do tedaj samostojna naselja Jesenovec, Škovine in Češnjico. Ker v ozki dolini ni bilo prostora, so se Železniki razširili na ravnino proti Češnjici; tam je nastalo novo sodobno središče s šolo, pošto, banko, trgovinami, gostilnami, kopališčem ter stanovanjskim naseljem Na Kresu. Od 1995 so Železniki spet samostojna občina, kot so bili tudi do leta 1961, ko so jih priključili občini Škofja Loka.

Začetki Železnikov segajo v 13. stol., ko so freisinški škofje na to območje naselili fužinarje iz Furlanije. V okolici so kopali železovo rudo, za pogon vodnih kladiv pa so izrabljali Selško Soro. Pozneje so se v kraju naselili železarji iz Krope, Tržiča (Monfalcone) in Borovelj. Najprej so talili rudo v pečeh na veter, pozneje v pečeh na volka in pečeh z dvojnim phalom. Prvi plavž je bil omenjen že leta 1422. V 17. stol. so delovali dva plavža ter dve večji in pet manjših fužin s kladivi na vodni pogon. Po listini iz leta 1628 je železarstvo z oglarstvom in tovorništvom zaposlovalo približno 2000 ljudi. Ob koncu 19. stoletja je začelo zaradi hude angleške in švedske konkurence propadati, 19. junija 1909 pa je ugasnil zadnji plavž. Na fužinarstvo spominja plavž iz leta 1860 v Gorenjem Koncu; zdaj je zavarovan kot tehniški spomenik. Na nekdanje čase spominjajo tudi nekatere stare hiše z nadstropnimi pomoli in železnimi polknicami.

Železniki so leta 1575 postali trg, leta 1966 pa mestno naselje. V kraju je več pomembnih podjetij, v katerih je zaposlena večina aktivnega prebivalstva: tovarna elektromotorjev in gospodinjskih aparatov DOMEL, industrija pohištva ALPLES, kovinarsko podjetje NIKO, podjetje precizne mehanike in elektronike TEHTNICA in še nekaj manjših. Ohranjena je domača obrt klekljanja čipk.

Železniki so zapisani tudi v zgodovino NOB. Že leta 1941 je bila tam močna organizacija OF. Prvi napad na Železnike je 19. novembra 1941 izvedel Cankarjev bataljon. V ofenzivi partizanskih enot na Gorenjskem, oktobra 1943, so srditi boji divjali tudi okrog Železnikov. V noči na 23. januar 1944 je Prešernova brigada napadla orožniško postajo, ki je štela 55 mož. Od 19. do 22. novembra 1944 se je Gradnikova brigada srdito bojevala z nemškimi enotami v Železnikih in kraj tudi zavzela; po hudih bojih od 4. do 7. februarja 1945 so jih Nemci vnovič zasedli. Kraj je bil dokončno osvobojen 6. aprila 1945. Na Trnju v bližini župnijske cerkve stoji spomenik padlim borcem NOV in žrtvam fašističnega nasilja iz tega kraja.

Na širšem območju Železnikov so delovale kurirske postaje G-1 v bližini Podlonka na Ratitovcu, G-3 v Martinj Vrhu in G-11 v Davči. Poleg medsebojnih zvez so vzdrževale še zveze z G-2 nad Bohinjem, G-12 v Kropi in P-35 na Poljanah pri Cerknem. G-1 je bila ustanovljena julija 1943, v njej je bilo stalno od osem do deset kurirjev, ki so bivali v bunkerju, vkopanem v zemljo. Poleti 1944 jih je sovražnik izsledil in napadel, vendar so se pravočasno umaknili. Postaja G-3 je bila ustanovljena spomladi 1943, v njej je bilo od sedem do dvanajst kurirjev, ki so sprva bivali v šotorih, pozneje pa v leseni baraki. Najtežavnejša zveza te kurirske postaje je bila zveza z G 1, ker je bilo treba prečkati varovano cesto Škofja Loka–Železniki in Selško Soro. G-11 je začela delati septembra 1943. Sprva je imela pet, pozneje osem kurirjev, ki so si uredili bivališče v baraki. Imela je pomembno nalogo povezave med Primorsko in Gorenjsko. V veliki nemški ofenzivi marca in aprila 1945 so se kurirji v zadnjem hipu umaknili, vendar je bil ob umiku ujet in ustreljen Franc Golja. Na tem območju so partizanske enote vzpostavile tudi telefonske zveze. Poleg zveze Blegoš–Slugova dolina je od sredine 1944 delovala tudi zveza Cerkljansko–Martinj Vrh.

V Železnikih si lahko poleg plavža ogledamo še tehniški muzej v Plavčevi hiši, Na Plavžu 58; v njem je prikazana zgodovina železarstva in spremljajočih dejavnosti ter dejavnosti, s katerimi so se prebivalci ukvarjali po propadu železarstva; telefon: 04/514 73 56. Zanimiva baročna stavba iz leta 1706 je cerkev sv. Frančiška na Logu z Layerjevo sliko in več Metzingerjevimi slikami.

Iz Železnikov je doma več znanih slovenskih osebnosti, med njimi planinski pisatelj Janko Mlakar (1874–1953), literarni kritik France Koblar (1889–1975), znani montanist in ustanovitelj metalurške fakultete v Ljubljani dr. inž. Matija Žumer (1901–1957) ter komandant Gorenjskega odreda Anton Bertoncelj - Zvonko (1913–1944).


1.3 km, 20 minut Železniki - Trnje

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Iz starega središča Železnikov na Trnju nadaljuje TV po regionalni cesti proti Škofji Loki. Najprej gremo skozi naselje Škovine, ki se stiska ob cesti med strmim pobočjem na levi in Selško Soro na desni. Na desnem bregu je naselje Rácovnik. Ko se dolina razširi, smo v naselju Otoki s tovarnama DOMEL in NIKO na desni ter obnovljeno šolo in pokritim kopališčem na levi strani ceste.

višina: 457 m Trnje

Ni opisa
2.4 km, 1 ura 20 minut Trnje - Draboslovski grič

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 881 m Draboslovski grič

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1030 m Prtovč

Oktobra 1943 so Nemci vas požgali, pet obnovljenih hiš se zdaj stiska v breg, na slemenu proti Pašku 1036 m stoji preprosta cerkvica. V vasi spomenik NOB. Sleme loči grapo Dašnjice od Plenšaka, po obeh grapah so steze za dostop, po s. bregovih Stedel vrha je speljana cesta v Železnike, z nje je razgled na nižje ležeči Podlonk.


2.7 km, 1 ura 30 minut Prtovč - Krekova koča na Ratitovcu

Opis:

S Prtovča (1025 m) skozi Razor. Po kolovozu proti s. skozi gozd v dolino Razor, ki se spušča s prevala Vratca (1511 m) med Gladkim in Kosmatim vrhom. Po travnati in gruščnati dolini proti pečevju. Pod vznožjem prevala se pot  razcepi. Čez Vratca pelje pot na planino Pečana, naša pot pa zavije levo in se po travnatem pobočju v ključih zvije do koče.

1 h 30.

višina: 1644 m Krekova koča na Ratitovcu
Planinska postojanka:

Koča stoji tik pod Gladkim vrhom (1667 m) na vršnem slemenu Ratitovca, najvzhodnejšega podaljška Julijskih Alp. Prvo kočo je zgradila Selška podružnica SPD in jo odprla 9. avgusta 1925; imenovali so jo Krekova koča po dr. Janezu Kreku (1865-1917), organizatorju slovenskega zadružništva, ki je rad zahajal na Ratitovec. Med NOB je bila koča 1. maja 1943 požgana. Na starih temeljih je PD Železniki postavilo novo kočo in jo odprlo 18. julija 1954. Leta 1968 so zgradili prizidek.  Leta 1987 je bil zgrajen sanitarni prizidek z zimsko sobo. V bivaku na sedelcu, 200m niže od koče, so leta 1990 uredili zimsko sobo z ležišči. V zadnjih letih je koča dobila elektriko in bila tudi temeljito obnovljena in posodobljena. Koča je običajno odprta od sredine junija do sredine septembra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih, razen če je slabo vreme.V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 19 postelj, na skupnem ležišču pa 25 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; prvi gostinski prostor ogrevajo s kmečko pečjo; voda kapnica, elektrika, mobitel. V bivaku so v zimski sobi 4 ležišča, štedilnik, miza in klopi.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po poti do koče.

višina: 1625 m Ratitovec (razpotje)

Ni opisa
0.6 km, 20 minut Ratitovec (razpotje) - Altemaver

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot se spusti proti sedlu med Altemavrom in Gladkim vrhom, pred seboj zagledamo Krekovo kočo, naš končni cilj.

višina: 1676 m Altemaver
Vrh:

JELOVICA je zakrasela alpska planota med Kropo, Kamno Gorico in Lancovim na s., Savo Bohinjko na z. in Selško Soro na j. Na s. strani je visoka od 1000–1100 m, na j. pa od 1200–1400 m. Najviše se vzpne na območju Ratitovca (Altemaver, 1678 m), ki je strm rob planote. Jelovica je zgrajena iz apnencev in triasnih dolomitov. Poraščena je z obširnimi gozdovi, ki so jih ponekod izsekali in tam uredili planine za pašo živine. Med gozdovi so številne kraške vrtače, kotliči, brezna in podzemne jame, pa tudi suhe doline. Ponekod so šotna barja, ki so ostanki ledeniških jezer. Kjer so tla neprepustna, opazimo tudi površinske vode. Planota je prepredena z gozdnimi cestami. Naselja so ob vznožjih, le nekaj jih je na pobočjih. Nekoč so na Jelovici kopali železovo rudo za fužine v Kropi in Železnikih, razvito pa je bilo tudi oglarstvo.

Jelovica je bila pomembno središče narodnoosvobodilnega gibanja na Gorenjskem. Na planoti je bilo ustanovljenih nekaj partizanskih enot in partizani so tam bojevali več hudih bitk. TV pelje po planoti mimo številnih pomnikov iz NOB.

RATITOVEC je v. skrajnik Spodnjih Bohinjskih gora, nanje se na z. navezuje prek Bohinjskega sedla pri Soriški planini, obenem pa tvori visoki rob gozdnate planote Jelovica na njeni j. strani, ki se strmo vzdiguje nad Selško dolino med Železniki in Sorico. Je tudi najvzhodnejša gora Julijskih Alp. Ratitovec je zgrajen iz dachsteinskega apnenca. Dolgo, večinoma travnato glavno sleme, se vleče v smeri vzhod—zahod in le malo valovi. V tej smeri se nad slemenom dvigajo neizraziti vrhovi Kosmati vrh (1643 m), Gladki vrh (1667 m), najvišji Altemaver (1678 m) in Kremant (1658 m), Pod j. robom slemena so strme pečine, pod njimi pa se na višini ok. 1000 m razteza terasa, na kateri so vasice Podlonk, Prtovč, Torka, Zabrdo in Zgornje Danje. Položnejša pobočja pod teraso proti Selški dolini so porasla z mešanim gozdom. Na travnatih slemenih je razširjena alpska flora, tod med drugim rastejo planinski kosmatinec, alpska lanika, bleščeči grintavec, dlakavi sleč, Clusijev svišč, alpski zvonček, čašasti sviščevec, črna murka, panonski svišč in druge vrste, na pečevnatem robu pa rasteta lepi jeglič in planika. Na Ratitovcu živijo od divjadi tudi gamsi, med ptiči pa ruševci.

Ratitovec ima zanimivo zgodovino. V 13. stoletju so freisinški škofje, zemljiški gospodje iz Škofje Loke, naselili v te kraje Tirolce, ki so izkrčili teraso in prisojna pobočja na j. strani ter jih začeli obdelovati. Vrhovom in zemljiščem so dali nemška imena, ki so se popačena obdržala do današnjih dni. Ohranjena so tudi mnoga nekdanja rodbinska imena.


0.3 km, 0 minut Altemaver - Altemaver (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Gremo rahlo navkreber, toda prav hitro, še pred prvim bunkerjem, gremo naravnost po grebenu in ne levo okrog hriba.

Pri hoji po Ratitovcu bomo srečali bunkerje, vendar pa na Ratitovcu niso Italijanski bunkerji, ampak je te tukaj gradila tik pred drugo svetovno vojno vojska Kraljevine Jugoslavije. Po vodji teh operacij se ta linija imenuje Rupnikova linija. Načrtovana je bila kot obrambna linija po celotni meji z Italijo, vendar ni bila nikoli dokončno zgrajena, zaradi drugačnega načina bojevanja v 2. svetovni vojni pa tudi ni bila uporabljena za vojno delovanje. Tako se je sistem vsaj deloma dograjene strjene linije začel prav tu na Ratitovcu, linija pa je potem potekale preko Zalega Loga na Blegoš, čez Hotavlje na Žirovski vrh, preko Logatca in Cerknice proti Reki oziroma Sušaku. Na Ratitovcu niso gradili velikih utrdb, zgradili pa so samo na področju Ratitovca 11 bunkerjev - pet vzdolž grebena Kremant - Altemaver, dva bunkerja tik pod Gladkim vrhom, enega na sedlu Vratca, enega na grebenu proti Kosmatemu vrhu in dva nad sedlom Povden.

Ko pridemo na vrh, smo na najvišji točki naše poti. Pot nas naprej vodi tik po grebenu, kjer je potrebno kar nekaj previdnosti. V globini, globoko pod nami vidimo vasi Torka in Ravne, ki sta se stisnili na koščku nekoliko položnejšega sveta na nekakšni mali terasi.

višina: 1627 m Altemaver (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Prispemo na travnato sleme med Kremantom in Altemavrom, kjer se pridruži poti s Soriške planine.

višina: 1577 m Altemaver (pobočje)

Ni opisa
0.6 km, 20 minut Altemaver (pobočje) - Kremant

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od tod se vzepnjamo po pobočju.

višina: 1653 m Kremant

Ni opisa
1.2 km, 20 minut Kremant - Kačji rob

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot nadaljujemo tako, da se vrnemo do smerne tablice, ki nas opozarja na žig in od tam gremo naprej po markirani poti. Gremo še okrog grebena in že se znajdemo na čudoviti planini Zgornji Jirn. V zadnjem času se na njej le redko pojavi tudi pašna živina, vseeno pa bomo tukaj začutili gorsko idilo.

Pot nas vodi nekoliko navkreber in mimo nekaj vrtač do male jase v gozdu. Od tu pa se strmo povzpnemo na vrh Kremanta. Lahko rečem, da pridemo v drug svet. Iz gozda, po katerem smo hodili kar nekaj časa, smo prišli na položen travnat greben, kjer lahko v resnici uživamo. Splačalo se je potruditi. Sprehajamo se po travnati preprogi, na gosto posejani z gorskim cvetjem. Splača se tukaj vzeti čas, se usesti v travo in uživati. Ko se spet odločimo z nadaljevanje poti, opazimo na enem izmed neizrazitih vršičkov približno na sredini grebena tik ob poti žig za Kremant.

višina: 1512 m Kačji rob

Ni opisa
4.8 km, 1 ura 20 minut Kačji rob - Koča na Soriški planini

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Prečkamo parkirišče in pri ličnem smerokazu za Litostrojsko kočo opazimo smerokaz za Ratitovec. 

Ratitovec ni vrh, čeprav pogosto imenujemo Gladki vrh v bližini Krekove koče kar Ratitovec, ampak pomeni greben, ki se razprostira od Kremanta do Kosmatega vrha. Gremo torej najprej čez malo jaso in zatem v gozd. Ko pridemo do gozdne ceste opazimo, da se nam je z desne strani priključila še ena markirana pot. Ta se začne nekoliko nižje, kjer se od glavne ceste, ki vodi iz Sorice, odcepi makadamska cesta proti Danjarski planini (smerokaz). Mi gremo še nekaj časa po cesti, vendar pazimo, ker se naša pešpot odcepi v desno in nas pripelje po prijetnem smrekovem gozdu do križišča Mišji grunt. Do sem bi lahko prišli tudi po gozdni cesti, iz katere smo zavili na pešpot, vendar trasa po cesti ni markirana. Na Mišji grunt pripelje tudi nemarkirana, vendar dobro vidna pot iz Spodnjih Danj.

Na Mišjem gruntu zavijemo levo strmo po planinski stezi. Pot kmalu postane položnejša in prijetnejša za hojo. Gremo še okrog grebena in že se znajdemo na čudoviti planini Zgornji Jirn. V zadnjem času se na njej le redko pojavi tudi pašna živina, vseeno pa bomo tukaj začutili gorsko idilo.

višina: 1303 m Koča na Soriški planini

Ni opisa

Opis:

Naša obhodnica se lahko začne tukaj na Soriški planini, kot je opisano v vodniku, lahko pa jo začnete tudi na drugem izhodišču. Tukaj bomo opisali le pot, ki je opisana v vodniku. Začnemo torej na parkirišču na Soriški planini.

S parkirišča se odpravimo do Litostrojske koče in naprej ob vlečnici do smerne table z vrisanimi potmi. Mi bomo šli proti sedlu med Možicem in Slatnikom. Po ne preveč strmi poti pridemo v 45 minutah do nekdanje italijanske vojašnice. Prav tukaj je pred 2. svetovno vojno potekala Rapalska meja, določena leta 1920. Italija je mejo s takratno Kraljevino Jugoslavijo ves čas skoraj do začetka druge svetovne vojne načrtno utrjevala s takoimenovanim Alpskim zidom. Precej objektov te utrdbene linije bomo videli tudi ob naši poti. Vojašnica je sedaj zapuščena in v glavnem služi kot hlev za ovce, ki se poleti pasejo v okolici.

višina: 1583 m Vojašnica (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1606 m Slatnik

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Slatnik - Šavnik (razpotje)

Opis:

Povzpnemo se še nekaj korakov do sedla nad vojašnico in po vojaški cesti "mulateri" gremo proti Šavniku, kamor nas usmeri smerokaz.

višina: 1442 m Šavnik (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1260 m Preval Vrh Bače

Preval Vrh Bače (1273 m) je star prehod iz Bohinja v Baško grapo, prek katerega so v preteklih stoletjih, ko še ni bilo železnice, tovorili izdelke bohinjskega železarstva na Primorsko. Preval je glaboka zareza med masivom Koble in Slatnika. Na preval pripelje gozdna cesta, ki se malo pod Bohinjskim sedlom odcepi od lokalne ceste Bohinjska Bistrica—Soriška planina.


1.9 km, 1 ura Preval Vrh Bače - Kobla

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

SPP se z vrha spusti po v. grebenu Koble, a ga kmalu zapusti in zavije v dolino na s. strani grebena, v kateri se menjavajo kotanjaste senožeti in smrekovi gozdovi. Po pol ure spusta pridemo do ceste, ki s s. pripelje na preval Vrh Bače in se tu tudi konča.

višina: 1489 m Kobla
Vrh:

Kobla (1498 m) je vrh v v. delu Spodnjih Bohinjskih gora, njegov jv. pomol je pomaknjen daleč nad Baško grapo. j. skalna strmina pod vrhom preide v travnata pobočja, ki padajo v Baško grapo; na spodnjem delu je obširna terasa z razloženo vasjo Bača pri Podbrdu (770 m). Koblo prebije 6336 m dolgi predor na železniški progi med Bohinjsko Bistrico in Podbrdom. Kobla je najbolj znana po smučiščih nad Bohinjsko Bistrico in po pobočjih Kravje Črne gore katerim je dala ime, čeprav na njen vrh ne sežejo. S Koble' lepo vidimo j. pobočja Slatnika in Lajnarja, po katerih se SPP spušča proti Petrovemu Brdu. SPP se z vrha spusti po v. grebenu Koble, a ga kmalu zapusti in zavije v dolino na s. strani grebena, v kateri se menjavajo kotanjaste senožeti in smrekovi gozdovi. Po pol ure spusta pridemo do ceste, ki s s. pripelje na preval Vrh Bače in se tu tudi konča.


0.9 km, 10 minut Kobla - Na Kalu

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

S prevala Na Kalu, kjer je več izvirov, gremo mimo razvalin nekdanje obmejne stražnice, od koder je lep razgled na Porezen, globoko Baško grapo in strma j. pobočja Koble, potem pa se v okljukih povzpnemo na 15 min oddaljeno sedlo med Koblo in Kravjo Črno goro (1541 m). Če se ozremo nazaj, vidimo v sredini vrh Črne prsti, na desni Črno goro, na levi Kontni vrh, med njima pa kotlinico s Planino za Črno goro. S sedla se obrnemo proti j. in se v 15 min povzpnemo na vrh Koble.

višina: 1448 m Na Kalu

Ni opisa
0.7 km, 10 minut Na Kalu - Planina Za Črno goro

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od tod krenemo navzgor po gozdu na bližnji preval Na Kalu (1362 m). V bližini prevala je zgornja postaja sedežnice smučarskega centra Kobla, ki pa je odmaknjena od naše poti.

višina: 1347 m Planina Za Črno goro

Ni opisa
2.2 km, 1 ura 20 minut Planina Za Črno goro - Preval Čez Suho

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Tu se odcepi na desno markirana pot v Podbrdo, naša pot pa se prevali na s. pobočje Rušnega vrha (1800 m) in se po njem spusti do bližnjega razpotja: leva pot pelje čez Planino za Liscem v Bohinjsko Bistrico, SPP pa se povzpne na sedelce Škrbina med glavnim grebenom in Črno goro. Z vrha 20 min. S sedla se pot spusti v mnogih ovinkih po ozkem žlebu, imenovanem Žrelo, do 10 min oddaljenega razpotja: leva pot pelje pod stenami Črne gore na Planino za Črno goro in naprej v Bohinjsko Bistrico, SPP pa zavije desno po kamnitem pobočju Kontnega vrha ali Šoštarja (1646 m) proti poraščenemu sedlu pred nami. Kontni vrh imenujejo Bohinjci, ime Šoštar pa so ohranili prebivalci iz vasi Bača, Kal in Stržišče na j. pobočju, potomci Tirolcev, ki jih je oglejski patriarh v 13. stol. preselil na pobočja nad Baško grapo.

Pot pelje naprej po s. pobočju Kontnega vrha zložno med jelševjem in borovjem, potem pa se spušča po smrekovem in macesnovem gozdu ter spremeni smer proti v. Na levi zagledamo kadunjo s Planino za Črno goro, na kateri stoji nekaj hišic. Nad kadunjo je razpotje, do sem smo s Črne prsti hodili 1 h 15; leva pot zavije navzdol prek planine v Bohinjsko Bistrico, SPP pa na desno navkreber ob potočku na močvirnato, z visokim ščavjem poraslo ravninico.

višina: 1760 m Preval Čez Suho

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

SPP začne tik pod domom in pelje po travnatem j. pobočju na bližnji preval Čez Suho (1760 m).

Vrh:

Črna prst (1844 m) je najvzhodnejši »visoki« vrh Spodnjih Bohinjskih gora: ime je dobila po temnem jurskem skrilavcu, ki ga vidimo sredi belega skalovja na s. strani vrha kot črno liso. s pobočje gore sprva strmo, potem pa položno pada v Bohinjsko. dolino; oklepata ga dva grebena, z. končuje Lisec (1o53 m), v. po Črna gora (160o m). Med obema grebenoma leži Planina za Liscem (1350 m), kjer je SPD leta 1894 zgradilo svojo prvo planinsko kočo in jo poimenovalo po tedanjem predsedniku SPD Franu Orožnu »Orožnova koča na Črni prsti«. J. travnata pobočja Črne prsti se strmo spuščajo v Baško grapo. Črna prst je bogata z alpsko floro; poleg sleča, planik, murk, košutnika in drugih cvetic raste tod srebrna krvomočnica (v Sloveniji le še v Krnskem pogorju); v stenah Črne gore raste kratkodlakava popkoresa, ki je ni najti nikjer drugje na svetu.

Črna prst je imenitno razgledišče. Proti v. se vleče greben Spodnjih Bohinjskih gora s Kontnim vrhom, Koblo, Možicem in Slatnikom, za njimi pa so Ratitovec ter vrhovi Karavank in Kamniških Alp; od v. proti j. drsi pogled od Škofjeloškega hribovja z Blegošem do Porezna, Kojce, Trnovskega gozda, Idrijskega hribovja, Nanosa, Javornikov in Snežnika, tik pod nami pa je zgornji del Baške grape s Podbrdom; proti z. lepo vidimo greben Spodnjih Bohinjskih gora z vsemi vrhovi, s katerimi smo se srečali na dolgi poti s Krna, ki ga vidimo v daljavi, levo od njega pa Matajur in ob dobri vidljivosti tudi Furlansko nižino in Jadransko morje pri Gradežu; proti s. se pogled najprej ustavi na Bohinjski dolini z jezerom, na Komni, Fužinskih planinah in Pokljuki, potem pa na veličastni skupini vrhov osrednjega dela Julijcev s Triglavom v sredini.


Planinska postojanka:

Dom stoji na južni strani tik pod vrhom Črne prsti (1844 m). Prvo kočo je na Planini za Liscem na bohinjski strani Črne prsti začelo že leta 1893 graditi SPD; to je bila prva slovenska planinska koča; slovesno so jo odprli 15. julija 1894 in poimenovali po Franu Orožnu (1853-1912), tedanjem predsedniku SPD. V 1. svetovni vojni je bila opustošena: SPD jo je leta 1921 popravilo in jo 9. julija 1922 ponovno odprlo. Leta 1934 so kočo povečali, otvoritev pa je bila 14. julija 1935. Decembra 1944 je bila požgana. PD Most na Soči je v planinsko postojanko preuredilo nekdanjo italijansko stražnico pod vrhom; kočo so odprli 20. avgusta 1954. Leta 1959 je kočo prevzelo PD Podbrdo, ki jo je naslednje leto obnovilo. Leta 1965 so dogradili nadstropje ter postavili bivak z zimsko sobo. Otvoritev povečanega in obnovljenega doma je bila 7. avgusta 1966, ko so ga tudi poimenovali po Zorku Jelinčiču (1900-1965), zaslužnem primorskem borcu in planincu.Dom je odprt od konca junija do sredine septembra.V gostinskem prostoru je 56 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 10 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 40 ležišč; v zimski sobi sta dve ležišči in štedilnik (gorivo je treba prinesti s seboj); WC; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; voda kapnica, agregat in fotovoltne celice za električno razsvetljavo, radijska zveza.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po vedno širšem slemenu, na katerem se priključi markirana pot s Polja v Bohinjski dolini, se počasi dvigamo na teraso tik pod vrhom Črne prsti, kjer stoji planinska postojanka. lz škrbine Vrata 30 minut.

višina: 1792 m Črna prst (razpotje)

Ni opisa
1.8 km, 50 minut Črna prst (razpotje) - Konjski vrh

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Severno pod Poljanskim vrhom je planina Poljana (1466 m), nad njo se vzpenja z rušjem porasli Gradovec (1692 m). Na prevalu spet zavijemo na j. stran glavnega grebena, ki postane za nekaj časa enakomerno sleme. Prečimo zelo strma travnata pobočja Poljanskega in Konjskega vrha ter Četrta (1832 m); pot od prevala naprej je ozka steza, zato je potrebno paziti, da nam ne spodrsne, zlasti če je mokro. Glaboko pod nami je pod strmo Stržiško planino lepa vasica Stržišče (756 m). Pod Četrtjo, od koder se nam v bližini pokaže Črna prst, se strmo spustimo po v. travnatem pobočju tega vrha v globoko škrbi­no Vrata (1721 m) z razritim in raztrganim pečevjem, kjer je prehod med Stržiščem in bohinjsko planino Osredki. Z rame pod Matajurskim vrhom 1 h 15.

Pot se s škrbine strmo dviga po z. skalnatem grebenu Črne prsti. Ko strmina popusti, pridemo na travnato vesino; razveselimo se ob opozorilu na skali ob poti, da je do planinskega doma le še 20 minut.

višina: 1874 m Konjski vrh

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Konjski vrh - Poljanski vrh

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z rame nadaljuje lepa, precej ravna pot pod glavnim grebenom in Matajurskim vrhom, kmalu preči skalni skok, potem pa se spet zravna. Mimo velike skale z markacijo se dvignemo na skalni rob, potem pridemo na travnati preval med Matajurskim in Poljanskim vrhom, pred nami pa je travnat Konjski vrh (1879 m).

višina: 1894 m Poljanski vrh

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na sedlu preidemo na primorsko stran, po kateri obidemo skalnati vrh Raskovca. Na v. strani vrha se povzpnemo čez skalnati greben na s. stran, kjer ob njegovem robu zaobidemo krnico med Raskovcem in Matajurskim vrhom (1936 m). Kmalu pridemo na zeleno ramo na s. strani Matajurskega vrha, pred nami pa je Poljanski vrh (1897 m). Z Rodice 1 h 15.

višina: 1882 m Raskovec (razpotje)

Ni opisa
1.6 km, 40 minut Raskovec (razpotje) - Rodica

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z vrha Rodice se pot spušča po j. strani ozkega grebena; zahtevna pot preči nekaj skalnatih kotov ob grebenu. Kmalu preidemo na s. stran grebena, toda že po nekaj minutah se vrnemo na j. stran, po kateri se precej strmo spustimo, potem pa se pot zvijuga po kamniti strmini proti malemu travnatemu sedlu, ki ga z Rodice dosežemo po 30 min. Od tod naprej pelje SPP nekaj časa spet po bohinjski strani grebena, kjer obidemo nekaj grebenskih glav pod Novim vrhom, potem pa se spustimo do travnatega prevala med Rodico in Velikim Raskovcem. 

višina: 1963 m Rodica
Vrh:

Rodica (1966 m) je drugi najvišji vrh v. dela Spodnjih Bohinjskih gora (najvišji je v. sosed Veliki Raskovec,19o77 m). Od Ski hotela na Voglu je videti kot lepo oblikovana piramida. Na s. strani leži valovita, z ruševjem porasla planota med planinama Suha in Poljana, naprej proti Bohinjski dolini pa padajo gozdnata pobočja. J. pobočja so strme, delno travnate vesine, delno prepadna ostenja, zlasti v grebenu v. od Rodice z vršičem Novi vrh ali Suha Rodica (1944 m). V spodnjem delu j. pobočja je prisojna terasa z gručastima vasicama Grant (735 m) in Rut (671 m) ter travniki in njivami okrog njih. Na j. strani terase je globoka Baška grapa, nad njo se onstran dviga Porezen.

Z Rodice je prelep razgled na vse strani, zlasti na Julijce s Triglavom, Bohinjsko dolino, greben Spodnjih Bohinjskih gora proti z. in v. ter na globoke doline na j. strani.

Na vrhu je skrinjica z vpisno knjigo in žigom! PD Bohinjska Bistrica.


0.4 km, 10 minut Rodica - Rodica (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot po travnatem robu pripelje na vrh. S prevala Čez Suho na vrh smo hodili 45 minut. Z Vogla na Rodico je 3 h.

višina: 1870 m Rodica (razpotje)

Ni opisa
1.8 km, 30 minut Rodica (razpotje) - Čez Suho

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

S prevala Čez Suho gremo po širokem travnatem hrbtu nad planino Lepa Suha zložno navzgor proti Rodici, ki jo imamo ves čas pred seboj. Sredi pobočja je ob poti napis "Voda" s puščico, ki pokaže k razpadajoči betonski cisterni ob ostankih nekdanje obmejne stražnice, v kateri pa najdemo le smetišče. S hrbta pridemo na ravno sleme, odkoder vidimo košček Bohinjskega jezera, Ribčev Laz, Staro Fužino, Srednjo vas in druge kraje v Bohinjski dolini. S slemena sledi kratek spust do vznožja Rodice, potem pa se pot enakomerno dviga po j. pobočju proti v. Ko dosežemo malo sedlo v jz. grebenu Rodice, se pot obrne proti sv. Malo pod vrhom pride po j. pobočju markirana pot iz Ruta in iz Stržišča. 

višina: 1769 m Čez Suho

Ni opisa
1.3 km, 30 minut Čez Suho - Šija (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

SPP se s sedelca spusti po s. pobočju glavnega grebena v koritasto dolino, ki pada proti planini Suha; v kotlini opazimo Bohinjsko Bistrico. Z gruščnate poti se dvignemo čez kratek skok, malo po nizkem borovju, potem pa pridemo na travnato pobočje, po katerem se povzpnemo naravnost na vršiček (1796 m) v glavnem grebenu. S te točke se dobro vidna pot spusti prek trat do bližnjega prevala Čez Suho (1773 m); s sedelca pod Šijo 45 min. Na preval pripelje tudi markirana pot z Ribčevega Laza čez planino Suha. Na njej je Radovljiška podružnica SPD leta 1899 odprla Kočo na Rodici, ki pa po 1. svetovni vojni ni več obratovala. Škoda, da na dolgi poti s planine Razor do Črne prsti ni več planinske postojanke!

višina: 1799 m Šija (razpotje)

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Šija (razpotje) - Visoki Orlov rob

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1718 m Visoki Orlov rob

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1540 m Vogel (smučarske steze)

Ni opisa