Išči po točkah

Začetek: Podutik

Konec: Triglav

Razdalja: 84.9 km Čas hoje: 30 ur 55 minut Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 379 m Podutik

Ni opisa
1.8 km, 40 minut Podutik - Toško Čelo

Opis:

Nadaljujemo naravnost navzgor na prelaz Prevalnik (378 m) z razpotjem, na katerem se od ceste na Dobrovo odcepi na desno ožja asfaltirana cesta na Toško Čelo. Cesta se zložno dviga po gozdu, po nekaj minutah pa smo na planoti, na kateri je na desni strani ceste spomenik kurirčku Dolomitskega odreda. Verzi na spomeniku so namenjeni vsem padlim partizanskim kurirjem:

»Tihim junakom kurirjem,
drznim perutim naših besed.
Niso se bali umreti,
tiho so padli za boljši svet.«

Pri spomeniku nekoliko postanemo in se spomnimo številnih kurirjev, ki so padli pri opravljanju odgovornih nalog, potem pa gremo naprej po cesti. Na sz. strani vidimo v bližini hrib Toško čelo z veliko hišo (gostilno) na robu; tam je naš cilj. Približno 50 m od spomenika zavije s ceste desno v gozd lepa pot, po kateri v 10 min. spet pridemo na cesto. Naprej bomo hodili po ovinkasti cesti, ki se precej strmo vzpne proti gostilni, v kateri hranijo žig TV. Ko pridemo na plano, se na j. strani odpre dolina Gradaščice z naseljem Dobrova. Od križišča nad Podutikom je 60 min.

višina: 535 m Toško Čelo

TOŠKO ČELO, 560 m, 22 preb. Razloženo naselje leži na v. robu zakrasele planote Ravnik v sv. delu Polhograjskega hribovja. Jedro naselja je ob lokalni cesti Podutik–Topol v bližini gostilne »Pri Bitencu«. Nad naseljem je vzpetina Toško čelo (590 m), ki slovi po lepem razgledu, zlasti na Kamniško-Savinjske Alpe. Nekaj metrov pod vrhom stoji lovska koča, ki je odprta vse dni, razen ob ponedeljkih, od 10. do 21. ure. Odprto tudi ob praznikih. Vas so 19. marca 1943 požgali Italijani; po vojni je bila obnovljena.

Prek Toškega čela je od novembra 1941 do marca 1942 potekala kurirska zveza med Ljubljano in Gorenjsko. Vzdrževala jo je tričlanska oborožena patrulja; pošto je prevzemala na javki pod Toškim čelom in jo prenašala na javko na Medenskem hribu na nemški strani meje.

Odpiralni čas: Vse dni in praznike od 10. - 21. ure, razen ob ponedeljkih

Naslov: Toško čelo 16, 1000 Ljubljana

Kontakt: T: 01/ 507 1 555


3.8 km, 1 ura 10 minut Toško Čelo - Rošč

Opis:

S Toškega Čela v Topol (Sv. Katarino) gremo ves čas po cesti, ki se vije po obširni kraški planoti Ravnik v smeri proti z. Po nekaj minutah pokaže kažipot na vzpetino Toško čelo, 5 min. Nekaj korakov naprej je ob cesti, ki postane makadamska, kozolček z napisom »Krajinski park Polhograjski Dolomiti«. Odpre se lep pogled na Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Na desno se odcepi steza k Slavkovemu domu na Golem Brdu. Pridemo v mešani gozd. Cesta se zložno vzpenja in spušča po valoviti kraški planoti. Po 30 min. zagledamo pred seboj kopast Ilov vrh (721 m), na desni pa hrbet s skalnatim Jeterbenkom (774 m) ter kmetijami na j. pobočju. Ko po 15 min. pridemo iz gozda, na pobočju nad cesto že vidimo naselje Topol s cerkvijo sv. Katarine. Cesta se zložno spusti proti prevalu med Ilovim vrhom in Roščem (658 m), tja pa pripelje tudi markirana pot od Žerovnika v dolini Gradaščice.

višina: 627 m Rošč

Ni opisa
1.1 km, 20 minut Rošč - Topol pri Medvodah

Opis:

Kmalu nas pozdravi turistični kozolček "Dobrodošli na Katarini".

višina: 662 m Topol pri Medvodah

TOPOL PRI MEDVODAH, 657 m, 151 preb. Razloženo naselje leži na prisojnih pobočjih dolomitnega Roga (798 m) in Jeterbenka. Kraj se je pred 2. svet. vojno imenoval Sv. Katarina; to ime še vedno uporabljajo domačini in številni drugi. Starejši del naselja je pri cerkvi sv. Katarine, novejši pa okoli šole in nad cesto, ki pripelje s Toškega Čela. V Topol spadajo tudi zaselki Grabci na slemenu med Topolom in Goljekom (809 m), Ilovk na jv. in Kozomer na s. strani. V kraju je veliko počitniških hišic. Topol in njegova okolica so priljubljena izletniška točka. Cerkev sv. Katarine je stala že v 16. stol., v 18. stol. pa je bila prezidana v baročnem slogu. Osnovna šola je bila ustanovljena leta 1877. Zdajšnje šolsko poslopje so zgradili leta 1955. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom, precej je zaposlenih v Ljubljani in Medvodah. Hrano in pijačo lahko dobite v gostilni Pri Setnikar v bližini cerkve in v gostilni Dobnikar v bližini šole in cestnega križišča; v tej hranijo tudi planinske žige.

V bližini Topola je med okupacijo potekala nemško-italijanska meja. Na tem območju so kurirji vzdrževali zveze med Ljubljano in Notranjsko na eni ter z Gorenjsko na drugi strani.

V Topol lahko pridemo po več poteh: iz Medvod skozi Studenčice in mimo Sv. Jakoba (3 h 30); od končne AP mestnega prometa v Šentvidu mimo Slavkovega doma na Golem Brdu (3 h); od Žerovnika ob cesti Ljubljana–Polhov Gradec (1 h 30); lahko se tudi pripeljemo po lokalnih cestah iz Medvod (10 km), iz Podutika (10 km) ali od Žerovnika (5 km). 



Opis:

Kratek vzpon, potem pa pridemo po ravnem med domačijami in počitniškimi hišicami do znane gostilne Dobnikar.

višina: 725 m Sv. Katarina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 763 m Brezovica pri Medvodah

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
Planinska postojanka:

Dom stoji na planoti Gonte pod Igalskimi vrhovi nad dolino Ločnice v severnem delu Polhograjskega hribovja. Govejek je razloženo naselje samotnih kmetij med Toščem in Osovnikom. Dom ima ime po Ivanu Mihelčiču (1906-1978), prizadevnem tajniku PD Obrtnik, ki je vodil obnovo doma. Začetki doma segajo v leto 1935, ko je Obrtniška zadruga iz Ljubljane kupila posestvo in takoj začela popravljati zapuščeno stanovanjsko hišo; 25. aprila 1935 so odprli Obrtniški dom odprtega tipa, ki so ga vse do okupacije izpopolnjevali. Nemci so dom in posestvo zasegli. Po osvoboditvi so člani zadruge leta 1945 dom popravili in uredili ter ga odprli za javnost. Leta 1949 je začela Obrtniška zadruga poleg doma graditi nov dom, ki ga je odprla prvo nedeljo junija 1951; leta 1962 je oba domova prevzelo PD Obrtnik. Dom so večkrat obnavljali in posodabljali, leta 1968 pa so iz doline Ločnice do doma zgradili cesto. Dom je stalno odprt. V dveh gostinskih prostorih je 40 sedežev, na terasi pred domom tudi toliko; točilnica; v 4 sobah je 16 postelj, skupnih ležišč ni; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinske in spalne prostore ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika, telefon.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od tod je možen ovinek mimo planinskega (bivšega obrtniškega) doma Govejk na Gontah 812 m, do kamor drži 1868 zgrajena strma cesta iz Ločnice.

višina: 690 m Rožnik (razpotje)

Ni opisa
1 km, 30 minut Rožnik (razpotje) - Osolnik

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nadaljujemo proti jugozahodu k Rožnikovi kmetiji.

višina: 854 m Osolnik

Ni opisa
4.6 km, 1 ura Osolnik - Puštal

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Mimo puštalskega gradu (od 13. st. puštalski gospodje, za reformacije zatočišče luteranov, baroni Wolkensperg, v kapeli velika Quaglieva freska), ob postajah križevega pota na Hribec (baročna cerkvica iz 18. st.). S prevala pod cerkvijo gremo levo v breg na Sten (pogled na Loko, spodnji del Poljanske doline in na Sorško polje), gozdna pot po slemenu.

Dalje po zmerno strmi poti na Pustoto (obeležje NOB), levo v gozd, do podnožja strmega brega Osovnika, steza po strmi košenini k cerkvi (sledovi zemeljskih usadov). Osovnik 857 m, s. skrajnik Polhograjskega hribovja, izreden razgled na Loko, njeno okolico z novimi mestnimi deli in industrijo, na Sorško polje, Kamniške Alpe in Karavanke, gotska cerkev sv. Mohorja in Fortunata iz 1551, grob dveh borcev NOB.

višina: 339 m Puštal

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Puštal - Škofja Loka (Mestni trg)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

LPP gre po Kopališki ulici, med hišami št. 25 in 27 gremo levo dol po pešpoti na Puštalsko brv, onstran brvi na Poličarjevi hiši znak, do kam je segala Sora ob povodnji 1926.

višina: 355 m Škofja Loka (Mestni trg)

Škofja Loka je eno najbolj ohranjenih srednjeveških mest v Sloveniji. Leta 973 je podelil nemški cesar Loko s širšim zaledjem škofom iz bavarskega Freisinga. Tedanja Loka je bila sedanja Stara Loka. Skofje so za svoje upravno središče kmalu po daritvi začeli graditi mesto nad sovodnjem Poljanske in Selške Sore. Naselje se je naglo razvijalo, listina iz 1. 1274 ga že imenuje mesto. V 14. stoletju so ga obdali z obzidjem, skozi katero je vodilo petero vrat. Znotraj obzidja sta se razvila Mestni trg in Lontrg ali Spodnji trg z več ozkimi ulicami. Nad mestom je gospodoval grad. L. 1511 je mesto poškodoval potres. Podjetni škof Filip ga je daj takoj obnoviti. Kakor kažejo letnice na nekaterih stavbah, je sedanje mesto še iz tistega časa ohranilo razpored in obliko hiš. Tudi po požarih, ki so mesto nekajkrat prizadeli, so meščani obnovili hiše v glavnem tako, kakor so bile prej. Gospostvo freisinških škofov je trajalo 830 let, do leta 1803, ko je Avstrija to ozemlje razglasila za državno last. Zelo razvita obrt je do prve svetovne vojne odganjala močnejšo industrijo. Po zadnji vojni pa je industrializacija hitro napredovala, hkrati z njo so se okoli starega dela mesta razvili novi mestni deli, staro jedro pa je kot zgodovinska znamenitost prišlo pod spomeniško varstvo. Med obema vojnama je bilo loško ozemlje upravno razdeljeno na več občin, v mestu je bil nekaj časa sedež okraja. Sedaj spada skoraj vse ozemlje nekdanjega gospostva pod upravno enoto Škofja Loka, ki jo sestavljajo občine Gorenja vas Poljane, Železniki, Žiri in Škofja Loka.

Homanova hiša na levi kaže z letnico 1529 in zdaj odkritimi freskami ter obnovljenim okrasjem svojo starost in nekdanjo veljavo. Nekatere hiše imajo preprosta gotska vrata in okna, druge baročna pročelja. Na Mestnem trgu št. 38 je vzidana renesančna plošča meščana Schwarza, ki je dal 1513 zgraditi tam kapelo. Na starem rotovžu (št. 35) je viden mestni grb. Restavracija Krona je staro gostišče. Marijino znamenje nasproti je dalo mesto postaviti 1751 v zahvalo za odvrnitev kuge in ognja. Nekdanji Dom Partizana (št. 17) ima ohranjeno staro pročelje, v notranjosti je dvorana za kino. Na j. koncu trga so 1972 odkrita Poljanska vrata, vidi se ohranjeno mestno obzidje, ob njem Graben, na stavbi občinske skupščine je plošča o rešitvi zapornikov 1941. Na Kopališki ulici na št. 8 je stara Firbarjeva hiša (nekdaj barvarska delavnica z leso za sušenje blaga).



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Kažipotna tablica na avtobusni postaji v Škofji Loki nas usmerja po mostu za pešce čez Selško Soro in mimo tržnice na Mestni trg.

Podrobnjejši opis Škofje Loke in njenih znamenitosti.



Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 692 m Križna gora

Del Križne gore so Nemci požgali, na požig in v februarju 1944 padle borce opozarja obeležje NOB. Na Kalanovi hiši je plošča v spomin 4 padlim sinovom in hčerki.

Vredno je stopiti do poznogotske cerkve sv. Križa, ki stoji na slemenu malo dalje od vasi, v prezbiteriju so znamenite freske iz legend o sv. Urhu in sv. Korbinijanu, ustanovitelju freisinške škofije, oltar je baročen. V bližini cerkve lovska koča, za splošni obisk odprta ob sobotah in nedeljah. S Slemena je zanimiv razgled na Škofjo Loko in Kranj, Sorško polje, Selško dolino, Škofjeloško pogorje in Ratitovec.


1.5 km, 20 minut Križna gora - Praprotno

Opis:

Mimo Kalanove hiše in kozolca navzdol skozi gozd na travnat breg z redkimi smrekami in grmovjem, spet v gozd in strmo dol do travnika in betonskega praprotniškega mostu. Čez most levo v vasico Praprotno.

višina: 386 m Praprotno

Ni opisa
9.5 km, 2 uri 40 minut Praprotno - Železniki

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 449 m Železniki

ŽELEZNIKI, 450 m, 3156 preb., so gospodarsko, kulturno in upravno središče Selške doline. Dolgo razpotegnjeno mestno naselje leži v ozki dolini, ki se razširi le na s. strani proti Češnjici. Zaradi pomanjkanja prostora so se Železniki razvijali na treh koncih; Rácovnik na sv. strani na desnem bregu Selške Sore, Trnje v sredini in Gorenji Konec na levem bregu na jz. strani. Leta 1966 so priključili do tedaj samostojna naselja Jesenovec, Škovine in Češnjico. Ker v ozki dolini ni bilo prostora, so se Železniki razširili na ravnino proti Češnjici; tam je nastalo novo sodobno središče s šolo, pošto, banko, trgovinami, gostilnami, kopališčem ter stanovanjskim naseljem Na Kresu. Od 1995 so Železniki spet samostojna občina, kot so bili tudi do leta 1961, ko so jih priključili občini Škofja Loka.

Začetki Železnikov segajo v 13. stol., ko so freisinški škofje na to območje naselili fužinarje iz Furlanije. V okolici so kopali železovo rudo, za pogon vodnih kladiv pa so izrabljali Selško Soro. Pozneje so se v kraju naselili železarji iz Krope, Tržiča (Monfalcone) in Borovelj. Najprej so talili rudo v pečeh na veter, pozneje v pečeh na volka in pečeh z dvojnim phalom. Prvi plavž je bil omenjen že leta 1422. V 17. stol. so delovali dva plavža ter dve večji in pet manjših fužin s kladivi na vodni pogon. Po listini iz leta 1628 je železarstvo z oglarstvom in tovorništvom zaposlovalo približno 2000 ljudi. Ob koncu 19. stoletja je začelo zaradi hude angleške in švedske konkurence propadati, 19. junija 1909 pa je ugasnil zadnji plavž. Na fužinarstvo spominja plavž iz leta 1860 v Gorenjem Koncu; zdaj je zavarovan kot tehniški spomenik. Na nekdanje čase spominjajo tudi nekatere stare hiše z nadstropnimi pomoli in železnimi polknicami.

Železniki so leta 1575 postali trg, leta 1966 pa mestno naselje. V kraju je več pomembnih podjetij, v katerih je zaposlena večina aktivnega prebivalstva: tovarna elektromotorjev in gospodinjskih aparatov DOMEL, industrija pohištva ALPLES, kovinarsko podjetje NIKO, podjetje precizne mehanike in elektronike TEHTNICA in še nekaj manjših. Ohranjena je domača obrt klekljanja čipk.

Železniki so zapisani tudi v zgodovino NOB. Že leta 1941 je bila tam močna organizacija OF. Prvi napad na Železnike je 19. novembra 1941 izvedel Cankarjev bataljon. V ofenzivi partizanskih enot na Gorenjskem, oktobra 1943, so srditi boji divjali tudi okrog Železnikov. V noči na 23. januar 1944 je Prešernova brigada napadla orožniško postajo, ki je štela 55 mož. Od 19. do 22. novembra 1944 se je Gradnikova brigada srdito bojevala z nemškimi enotami v Železnikih in kraj tudi zavzela; po hudih bojih od 4. do 7. februarja 1945 so jih Nemci vnovič zasedli. Kraj je bil dokončno osvobojen 6. aprila 1945. Na Trnju v bližini župnijske cerkve stoji spomenik padlim borcem NOV in žrtvam fašističnega nasilja iz tega kraja.

Na širšem območju Železnikov so delovale kurirske postaje G-1 v bližini Podlonka na Ratitovcu, G-3 v Martinj Vrhu in G-11 v Davči. Poleg medsebojnih zvez so vzdrževale še zveze z G-2 nad Bohinjem, G-12 v Kropi in P-35 na Poljanah pri Cerknem. G-1 je bila ustanovljena julija 1943, v njej je bilo stalno od osem do deset kurirjev, ki so bivali v bunkerju, vkopanem v zemljo. Poleti 1944 jih je sovražnik izsledil in napadel, vendar so se pravočasno umaknili. Postaja G-3 je bila ustanovljena spomladi 1943, v njej je bilo od sedem do dvanajst kurirjev, ki so sprva bivali v šotorih, pozneje pa v leseni baraki. Najtežavnejša zveza te kurirske postaje je bila zveza z G 1, ker je bilo treba prečkati varovano cesto Škofja Loka–Železniki in Selško Soro. G-11 je začela delati septembra 1943. Sprva je imela pet, pozneje osem kurirjev, ki so si uredili bivališče v baraki. Imela je pomembno nalogo povezave med Primorsko in Gorenjsko. V veliki nemški ofenzivi marca in aprila 1945 so se kurirji v zadnjem hipu umaknili, vendar je bil ob umiku ujet in ustreljen Franc Golja. Na tem območju so partizanske enote vzpostavile tudi telefonske zveze. Poleg zveze Blegoš–Slugova dolina je od sredine 1944 delovala tudi zveza Cerkljansko–Martinj Vrh.

V Železnikih si lahko poleg plavža ogledamo še tehniški muzej v Plavčevi hiši, Na Plavžu 58; v njem je prikazana zgodovina železarstva in spremljajočih dejavnosti ter dejavnosti, s katerimi so se prebivalci ukvarjali po propadu železarstva; telefon: 04/514 73 56. Zanimiva baročna stavba iz leta 1706 je cerkev sv. Frančiška na Logu z Layerjevo sliko in več Metzingerjevimi slikami.

Iz Železnikov je doma več znanih slovenskih osebnosti, med njimi planinski pisatelj Janko Mlakar (1874–1953), literarni kritik France Koblar (1889–1975), znani montanist in ustanovitelj metalurške fakultete v Ljubljani dr. inž. Matija Žumer (1901–1957) ter komandant Gorenjskega odreda Anton Bertoncelj - Zvonko (1913–1944).


1.3 km, 20 minut Železniki - Trnje

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Iz starega središča Železnikov na Trnju nadaljuje TV po regionalni cesti proti Škofji Loki. Najprej gremo skozi naselje Škovine, ki se stiska ob cesti med strmim pobočjem na levi in Selško Soro na desni. Na desnem bregu je naselje Rácovnik. Ko se dolina razširi, smo v naselju Otoki s tovarnama DOMEL in NIKO na desni ter obnovljeno šolo in pokritim kopališčem na levi strani ceste.

višina: 457 m Trnje

Ni opisa
2.4 km, 1 ura 20 minut Trnje - Draboslovski grič

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 881 m Draboslovski grič

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1030 m Prtovč

Oktobra 1943 so Nemci vas požgali, pet obnovljenih hiš se zdaj stiska v breg, na slemenu proti Pašku 1036 m stoji preprosta cerkvica. V vasi spomenik NOB. Sleme loči grapo Dašnjice od Plenšaka, po obeh grapah so steze za dostop, po s. bregovih Stedel vrha je speljana cesta v Železnike, z nje je razgled na nižje ležeči Podlonk.


2.7 km, 1 ura 30 minut Prtovč - Krekova koča na Ratitovcu

Opis:

S Prtovča (1025 m) skozi Razor. Po kolovozu proti s. skozi gozd v dolino Razor, ki se spušča s prevala Vratca (1511 m) med Gladkim in Kosmatim vrhom. Po travnati in gruščnati dolini proti pečevju. Pod vznožjem prevala se pot  razcepi. Čez Vratca pelje pot na planino Pečana, naša pot pa zavije levo in se po travnatem pobočju v ključih zvije do koče.

1 h 30.

višina: 1644 m Krekova koča na Ratitovcu
Planinska postojanka:

Koča stoji tik pod Gladkim vrhom (1667 m) na vršnem slemenu Ratitovca, najvzhodnejšega podaljška Julijskih Alp. Prvo kočo je zgradila Selška podružnica SPD in jo odprla 9. avgusta 1925; imenovali so jo Krekova koča po dr. Janezu Kreku (1865-1917), organizatorju slovenskega zadružništva, ki je rad zahajal na Ratitovec. Med NOB je bila koča 1. maja 1943 požgana. Na starih temeljih je PD Železniki postavilo novo kočo in jo odprlo 18. julija 1954. Leta 1968 so zgradili prizidek.  Leta 1987 je bil zgrajen sanitarni prizidek z zimsko sobo. V bivaku na sedelcu, 200m niže od koče, so leta 1990 uredili zimsko sobo z ležišči. V zadnjih letih je koča dobila elektriko in bila tudi temeljito obnovljena in posodobljena. Koča je običajno odprta od sredine junija do sredine septembra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih, razen če je slabo vreme.V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 19 postelj, na skupnem ležišču pa 25 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; prvi gostinski prostor ogrevajo s kmečko pečjo; voda kapnica, elektrika, mobitel. V bivaku so v zimski sobi 4 ležišča, štedilnik, miza in klopi.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po poti do koče.

višina: 1625 m Ratitovec (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Pri dveh velikih mlakah za napajanje živine nas smerokaz usmeri levo na planino Pečana.

Po markirani poti se lagodno spuščamo v široko dolino, poraslo z mehko planinsko travo. Če hodimo poleti, nas bo celo pot spremljalo pozvanjanje kravjih zvoncev. Ko pridemo do pašnika v dolini, se še nekoliko spustimo tako, da pridemo do staj na planini Pečana. Tam je tik ob poti žig.

višina: 1471 m Planina Pečana

Ni opisa
5.8 km, 1 ura 10 minut Planina Pečana - Bitenjska planina

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z Bitenjske planine ob cesti Bohinjska Bistrica—Soriška planina po gozdni cesti in kolovozu čez Ribčevo Planino na planino Pečana.

višina: 921 m Bitenjska planina

Ni opisa

Opis:

Še kilometer je po asfaltirani cesti do pomembnega razpotja regionalnih cest (910 m) nad planino Vresje. Desna asfaltirana cesta gre navzdol v Bohinjsko Bistrico (8 km), leva asfaltirana pa navzgor na Bohinjsko sedlo (5 km) ter naprej v Sorico in na Petrovo Brdo.


Ni opisa
4.7 km, 1 ura 10 minut Bitenjska planina (razpotje) - Nemški Rovt

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 668 m Nemški Rovt

Ni opisa
3.5 km, 50 minut Nemški Rovt - Bohinjska Bistrica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 513 m Bohinjska Bistrica

Ni opisa
1.5 km, 30 minut Bohinjska Bistrica - Brod

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 508 m Brod

Ni opisa
2.1 km, 1 ura 10 minut Brod - Široka polica

Opis:

Na praznični dan v petek, smo se povzpeli na Rudnico (946 m) po Ivanovi poti do zelenih Senožeti, kamor kmalu prispemo, ta so že obsijana in opaziti je povsod po travniku prebujanje pomladi. Strmo vzpenjanje proti gori na prvem delu poti se kmalu spremeni v bolj položno in prijetnejše nadaljevanje sončnega pobočja nad vasjo Brod. Neizbrisan pečat so Rudnici dali davni ledeniki, ki so obtesali pobočja. Marsikje se poganjajo čez krošnje vrtoglavi prepadi, le zahodna, fužinarska stan je položna.

V nadaljevanju poti obiščemo še naravno brezno ob stezi, kjer je nekoč stala koča, ki so jo uporabljali takratni domačini - rudarji za pridobivanje rude na gori. Mimo lične drevesne kapelice se teren zravna in kmalu dosežemo razgledni vrh s klopco. Prehod preko zložnega slemena do vrha je mozaik zaokrožen in prelepi alpski kot nam ni več neznanka. Številne poti so vedno prehojene, saj je Rudnica zelo obiskana gora v vseh letnih časih. Stare rudarske poti je že preraslo grmovje, kot opomnik na rudarske dejavnosti je oster in izpostavljen kamniti zob, ki ga je opaziti južno pod Široko polico, pod njim je vodila stara rudarska pot, vez Rudnice z dolino.

višina: 898 m Široka polica

Ni opisa
1.6 km, 30 minut Široka polica - Za laze

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 585 m Za laze

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Za laze - Stara Fužina

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 550 m Stara Fužina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 577 m Hudičev most

Ni opisa
1.5 km, 30 minut Hudičev most - Obla gorica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 637 m Obla gorica

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 692 m Planinska koča na Vojah
Planinska postojanka:

Koča stoji ob robu gozda na začetku ledeniške doline Voje, po kateri teče rečica Mostnica. Tu se začenjajo travniki, kjer pasejo živino, na njih so vse do zatrepa pod pobočjem Tosca stanovi, nekatere so preuredili v počitniške hišice. Kočo je zgradilo PD Bohinj-Srednja vas ob pomoči delovnih organizacij iz Bohinja, Kranja, Ljubljane in od drugod. Slovesno so jo odprli 22. julija 1982 in jo v spomin na Bohinjske prvoborce, ki so v drugi polovici leta 1941 dvignili vstajo v Bohinjskem kotu, poimenovali v Planinsko kočo Bohinjskih prvoborcev. Spomladi 1994 so koči dali ime, ki ga uporabljajo obiskovalci. Koča je odprta od začetka junija do konca septembra ter ob prvomajskih praznikih. V gostinskem prostoru je 70 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 16 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 24 ležišč; 2 WC, umivalnici in prhi z mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kmečka peč; tekoča voda, agregat za elektriko.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 677 m Voje

Ni opisa
6.6 km, 4 ure Voje - Na Zagonu

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1822 m Na Zagonu

Ni opisa

Opis:

Orientacijsko zahtevna tura.

višina: 1822 m Vodnikov dom na Velem polju
Planinska postojanka:

Dom stoji na mali terasi ob vznožju zahodnega pobočja Tosca tik nad Velim poljem. Prvo leseno kočo je zgradila Radovljiška podružnica SPD; v spomin na 100-letnico vzpona slovenskega pesnika Valentina Vodnika (1758-1819) na Mali Triglav, 20. avgusta 1795, so jo poimenovali Vodnikova koča; slovesna otvoritev je bila 19. avgusta 1895, kočo pa je upravljalo SPD. Leta 1909 so kočo razdrli, prestavili na današnje mesto, povečali in obili z lesom. Kočo so večkrat popravljali, vendar je počasi propadala. Po 2. svetovni vojni jo je prevzelo PD Bohinj-Srednja vas. Zaradi dotrajanosti koče in vedno večjega obiska so se odločili, da zgradijo novo postojanko. Gradili so jo v letih 1954 do 1958, slovesno pa odprli 31. avgusta 1958; ob otvoritvi so jo preimenovali v Vodnikov dom. Pozneje so dom večkrat popravljali in urejali notranjost, večjo obnovo pa so opravili leta 1986, ko so tudi kamnito fasado obložili s skodlami. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od sredine junija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 50 sedežev; v 8 sobah je 22 postelj, na skupnem ležišču pa 31 ležišč; zimska soba z 10 ležišči; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat za elektriko, mobitel.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2020 m Konjsko sedlo

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2399 m Dom Planika pod Triglavom
Planinska postojanka:

Dom stoji na visoki planoti Ledine na južni strani Triglava. Prvo kočico so zgradili pobudniki za ustanovitev društva "Triglavski prijatelji iz Bohinja in jo odprli 18. septembra 1871; imenovali so jo "Triglavski tempelj. Kočica je že do leta 1875 propadla. Na tem mestu je Nemško-avstrijsko planinsko društvo zgradilo leta 1877 novo kočo; leta 1880 jo je prodalo avstrijskemu Turistovskemu klubu, ki jo je obnovil in 3. avgusta 1880 odprl pod imenom "Koča Marije Terezije. Zraven koče so 13. avgusta 1911 odprli nov Dom Marije Terezije. Po 1. svetovni vojni je dom prevzelo SPD in ga preimenovalo v "Aleksandrov dom, koča pa je postala obmejna stražnica. Po 2. svetovni vojni je dom in kočo prevzelo PD Gorje, postojanka pa je dobila sedanje ime. Dom je ohranil nekdanjo zunanjo obliko, notranjost pa so večkrat preurejali. Leta 1987 so dotrajano kočo ("karavlo) porušili in namesto nje postopoma zgradili večjo depandanso, ki so jo slovesno odprli in blagoslovili 19. avgusta 1992. Leta 1993 so vključili mobitel.Dom je odprt od konca junija do konca septembra.V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, točilni pult; na klopeh pri domu je 40 sedežev; v 10 sobah je 82 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 41 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi in centralno kurjavo (sončne celice); vodna kapnica, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2638 m Triglavska škrbina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2863 m Triglav
Vrh:

Triglav (2864 m) je najvišji vrh Julijskih Alp in Slovenije. Izvor njegovega imena še ni pojasnjen. Tri vrhove, po katerih naj bi imel ime, najlepše vidimo z vrha Tosca nad Velim poljem, pa tudi od Vodnikovega doma na Velem polju; to so poleg glavnega vrha južni predvrh Rjavec (25o8 m) in na vzhodni strani Mali Triglav (2725 m). Po drugi domnevi je ime izpeljano iz imena triglavega božanstva, ki so ga v davnini častili Slovani kot vladarja zraka, vode in zemlje. Kakorkoli že, Slovenci smo s Triglavom povezani odkar živimo »v nebesih pod Triglavom« (Ivan Cankar). Postal je naš narodni simbol. Po 2. svetovni vojni je bil obris Triglava v grbu Socialistične republike Slovenije, po razglasitvi naše samostojne države Slovenije pa je tudi v novem državnem grbu.

Julijske Alpe so grajene iz apnencev in dolomitov. Več 100 metrov debeli skladi zgornjetriasnega dachsteinskega apnenca so oblikovali vse grebene in vrhove ter omogočili zakrasevanje planot in visokogorskih dolin.

J. in v. stran Triglava, ki se spuščata proti Bohinju in Krmi sta položnejši; od tod so tudi najlažji pristopi. Z. stran je bolj strma; tod padajo pobočja globoko proti dolini Zadnjice.

Triglavska severna stena nad koncem doline Vrat je največja in najlepša stena Julijskih Alp. Visoka je prek 1000 m, po širini pa meri 3 km. Razčlenjujejo jo številne grape in stebri. Steno je prvi preplezal trentski lovec Ivan Berginc leta 1890 v skrajnem vzhodnem delu (približno sedanja Slovenska smer), ko je gonil gamse proti Zelenemu snegu. Leta 1906 so Triglavsko severno steno preplezali prvi alpinisti dr. F. Konig, H. Reinl in K. Domenig iz Gradca; po njihovi narodnosti se smer imenuje Nemška smer. Pozneje so slovenski in nemški alpinisti splezali več novih lepih in težavnih smeri. Leta 1910 sta se čez steno povzpela dr. Henrik Tuma in trentarski vodnik Jože Komac; to je Slovenska smer, ki je najlažji prehod čez steno. Med svetovnima vojnama so bile preplezane še Bavarska, Gorenjska, Skalaška in Prusikova smer, Jugov steber, Zlatorogove police in smer Sandija Wisiaka. Med obema vojnama so v teh stenah plezali najpomembnejši takratni alpinisti dr. Klement Jug (1898-1924), ki se je smrtno ponesrečil pri poskusu prvenstvenega vzpona v stebru, ki se po njem imenuje Jugov steber, Mira Marko Debelakova, Pavla Jesihova, dr. Stanko Tominšek, Joža Čop, dr. Miha Potočnik, Matevž Frelih, Uroš Župančič, Milan Gostiša in še mnogi drugi. Leta 1945 je Joža Čop s Pavlo Jesihovo rešil še zadnji »klasični« problem stene; preplezala sta Čentralni steber, ki se odtlej imenuje Čopov steber; smer po njem velja za najlepšo na steni. Tudi po 2. svetovni vojni je mlada generacija slovenskih alpinistov preplezala v Triglavski severni steni nekaj znanih prvenstvenih smeri; po svojih dosežkih so najbolj znani Aleš Kunaver, Ante Mahkota, Mikec Drašlar, Stane Belak — Šrauf in Tone Sazonov — Tonač.

Prvi so stopili na Triglav 25. avgusta 1778 Bohinjci: lovec Luka Korošec iz Gorjuš, rudarja Matija Kos in Štefan Rožič iz Jereke ter ranocelnik Lovrenc Willomitzer iz Stare Fužine; šli so po bohinjski poti čez Velo polje in Ledine. Prvi pristop skozi Krmo je leta 1818 opravil akademik Jakob Jahn v spremstvu štirih domačinov. Poti iz Trente so pred planinci poznali domači lovci; leta 1881 se je povzpel iz Zadnjice čez Skok na Zaplanjo in po j. grebenu na vrh dr. Kugy z vodnikom Andrejem Komacem. Danes je Triglav najbolj obiskan vrh Julijskih Alp; želja mnogih Slovencev je, da bi se vsaj enkrat v življenju povzpeli na najvišji vrh naše domovine.

Ob vznožju vršne glave Triglava, z. od Kredarice, leži Triglavski ledenik ali Zeleni sneg, edini ledenik v Sloveniji. V zadnjih desetletjih se je njegov obseg zelo zmanjšal. Pred 100 leti je meril 46 ha, zdaj pa je ledena površina dolga le še okoli 700 m in široka okoli 400 m. Na fotografijah s konca prejšnjega stoletja se vidi, da je takrat segal malo izpod grebena med vrhovoma Triglava daleč prek Kotla proti Domu Valentina Staniča. Ker ga na zgornji strani prekriva plast drobnega peska in prahu, drugje pa večji del leta leži na njem sneg, le redkokdaj vidimo zelenkasto barvo ledu, po kateri je dobil ledenik ime. Ob upadanju ledenika se je v spodnjem delu pokazalo v bližini ledeniško oblikovane Glave nekaj odprtin; raziskali so jih jamarji, ki pa delo še niso končali. Leta 1955 so odkrili ledeno Triglavsko brezno, ki ga je ustvaril odtok vode z ledenika. Voda prihaja na dan v izviru Bistrice v Vratih. Brezno je dostopno le z jamarsko opremo.

Tudi ob vznožju stene pod Triglavskim domom na Kredarici je kakih 130 m dolga Ivačičeva ledena jama, imenovana po dolgoletnem meteorologu na Kredarici Franciju Ivačiču, ki jo je odkril. Jama je razmeroma lahko dostopna s sedelca med Kredarico in Malim Triglavom.

S Triglava se v jasnem vremenu razgrinja obsežen razgled na vse strani: do Visokih in Nizkih Tur na severu, Panonske nižine na vzhodu, Jadranskega morja na jugu ter Dolomitov na zahodu.

Na s. je globoko pod nami dolina Vrat, nad katero se dvigajo Stenar, Škrlatica in gore Martuljkove skupine. Natanko na s. je piramidasti Dovški križ, na njegovi desni sta Škrnatarica in Kukova špica, na levi Oltar in Rokav. Z. od njiju se najvišje dviga Škrlatica, levo od nje sta Dolkova špica in Dovški Gamsovec. Na sv. vidimo ostri greben Rjavine, levo od nje Visoko Vrbanovo špico, Begunjski vrh in Čmir. Za Julijci se vleče greben Karavank. Lepo se vidi piramida Kepe. Za Rjavino je na obzorju dolgi hrbet avstrijske Golice in levo od nje Svinška planina. Obzorje za Škrlatico in Kepo zapirajo Nizke Ture, levo od Škrlatice pa greben Visokih Tur z Grossglocknerjem.

Razgled proti vzhodu zavzema Gorenjska ravan z gorami okrog nje. V bližini se vleče dolgi greben med Debelo pečjo in Malim Draškim vrhom nad dolino Krme. Ob vznožju gozdnate Pokljuke opazimo Blejsko jezero. Na s. strani ravnine se dvigajo Stol, Begunjščica in Košuta v grebenu Karavank, za njimi pa so na obzorju Obir, Olševa, Peca, Uršlja gora in Raduha. Natanko na vzhodu vidimo gozdnato Dobrčo, naprej pa Kamniške in Savinjske Alpe s Kočno, Grintovcem in Storžičem v ospredju. Na jv. se v bližini kaže nad Krmo navpična stena Velikega Draškega vrha, desno od njega pa je plečati Tosc. V isti smeri je planota Pokljuka, za njo Ratitovec in Jelovica. V smeri za Draškim vrhom je v dalji Ljubljana, ki pa je podnevi ne moremo razločiti, pač pa vidimo dvoglavo Šmarno goro z Grmado. V daljavi za Draškim vrhom slutimo Gorjance, levo pa Posavsko hribovje s Kumom.

Na j. in jz. so v bližini Bohinjske gore. Natanko na j. je pod nami Mišelj vrh nad Velim poljem; za njim so na desni Ogradi, na levi Jezerski stog. Desno od Mišelj vrha je velika kopa Debelega vrha. Naprej proti j. je gozdnati Pršivec, za njim opazimo delček Bohinjskega jezera okrog Svetega Janeza. Na jz. strani je najbližji Triglavov sosed Kanjavec. V daljavi vidimo značilni nos Krna, na desni pa dolgi greben Velikega Špičja. Onstran Bohinjske doline se vleče dolgi greben Spodnjih Bohinjskih gora. V daljavi vidimo zeleni Trnovski gozd, Snežnik, Učko in vrhove severnega Velebita. Na obzorju za Debelim vrhom opazimo ob čistem ozračju Tržaški zaliv, za Krnom pa morje proti Benetkam.

Na z. in sz. se v bližini zvrstijo Zadnjiški Ozebnik levo od doline Zadnjice, desno pa Pihavec, Bovški Gamsovec in Stenar; za temi vrhovi opazimo planoti Kriških podov, Goličico, Kanceljne, Planjo in Razor, malo naprej pa tudi Prisojnik in Mojstrovko. Onstran Trente se dvigajo Srebrnjak, Bavški Grintovec in Jalovec, na njegovi desni pa kopasti Mangrt. Za Bavškim Grintavcem se ustavi pogled na obširnih Kaninskih podih in vrhovih Kaninskega pogorja, daleč na obzorju pa se desno od Furlanske nižine pne venec Dolomitov. Za Mangrtom se vleče dolgo gorovje Karnijskih Alp, levo od Jalovca pa se med vrhovi Zahodnih Julijskih Alp najvišje dvigata Viš in Montaž.

V tem vodniku je premalo prostora za natančnejši opis razgleda. Priporočamo uporabo karte Triglav, ki jo je leta 1996 založila Planinska založba pri PZS pod št. 152, na kateri so tudi štiri panoramske upodobitve razgleda s Triglava, ki jih je po naravi narisal Vilko Mazi.

Žig in vpisna knjiga sta spravljena v mizici pri Aljaževem stolpu. PD Ljubljana-Matica.


Planinska postojanka:

Aljažev stolp na Triglavu je zasnoval in ga dal postaviti Jakob Aljaž (1845-1927), velik domoljub, planinski delavec, skladatelj, pesnik in planinski pisec, od leta 1889 do smrti župnik na Dovjem.

Aljaž je zemljišče na vrhu Triglava kupil za goldinar od dovške občine, da bi na njem postavil stolp, ki naj bi bil zavetišče in razglednik. Načrt zanj je naredil kar sam. S svojim denarjem je kupil železno ogrodje, debelo pocinkano železno pločevino in vijake. Najel je šest krepkih nosačev in ti so material v tednu dni znosili iz doline na vrh. Stolp je postavil Aljažev mladostni prijatelj, klepar Anton Belec iz Šentvida, ki so mu pomagali štirje pomočniki. V stolp je namestil 3 čevljarske stolčke, 2 odeji, 2 kuhalnika s steklenico špirita, 6 kozarcev, barometer, vpisno knjigo in kopijo Pernhartove Triglavske panorame po vsem obodu, na zunanji strani pa termometer. Stolp je bil sprva last Jakoba Aljaža, potem pa ga je zapustil Slovenskemu planinskemu društvu. Odprli so ga 7. avgusta 1895. Istega dne so odprli tudi Staničevo zavetišče, umetno izdolbeno votlino na južni strani tik pod vrhom Triglava; napraviti ga je dalo SPD po načrtu Jakoba Aljaža. Zavetišče ni opremljeno, v njem je prostora za 4 do 6 oseb.
Z odkupom zemljišča in postavitvijo stolpa je Aljaž Nemcem jasno pokazal, da je Triglav slovenska gora. S tem dejanjem je veliko pripomogel k uresničitvi gesla ustanovnega občnega zbora Slovenskega planinskega društva: »Ohraniti sloven-sko lice slovenskim goram.« Aljažev stolp stoji že več ko 100 let. Skupaj s Triglavom je postal simbol slovenstva. Z namenom, da se ohrani kulturno in zgodovinsko izročilo Aljaževega stolpa, je skupščina občine Jesenice 28. junija 1990 sprejela odlok o razglasitvi Aljaževega stolpa na vrhu Triglava za kulturni in zgodovinski spomenik.
Zavarovalnica Triglav je leta 1997 podarila lično mizico, ki jo je PD Ljubljana Matica namestilo pri Aljaževem stolpu. V njej sta varno spravljena žig in vpisna knjiga.

Aljažev stolp daje skromno zavetišče štirim do šestim planincem.