Išči po točkah

Začetek: Mašun

Konec: Koča Draga Karolina na Velikem Snežniku

Razdalja: 10.1 km Čas hoje: 4 ure 10 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 1028 m Mašun

MAŠUN, 1022 m, je naselje gozdarjev in lovcev na obsežni Snežniški planoti ob križišču javnih in gozdnih cest. Na Mašunu je pred 2. svetovno vojno stal lovski gradič družine Schönburg-Waldenburg, takratne lastnice snežniških gozdov; leta 1943 je pogorel, obnovljena sta dva stolpa. Zdaj je na Mašunu več poslopij za gozdarske potrebe, tam sta tudi lovska koča in gostilna Mašun Gozdnega gospodarstva Postojna, ki jo ima v najemu Erika Bolčina, Mašun 2, 6253 Knežak. Gostilna je odprta vsak dan, postrežejo tudi s toplo hrano; v sobah je na voljo 33 ležišč. Telefon: 050/331 611.

V nekdanji gozdarski hiši so jeseni 2005 odprli informacijsko-izobraževalno središče, imenovano Gozdna hiša Mašun. V njem s fotografijami in filmom prikazujejo življenje medveda, najznamenitejše zveri snežniških gozdov. Uredili so tudi 4 km dolgo krožno gozdno učno pot, na kateri pohodnike na desetih točkah seznanjajo z živalstvom in rastlinstvom gozdov tega območja.

Med NOB je imel Mašun pomembno vlogo. V obsežnih gozdovih so se večkrat zadrževale enote NOV in se bojevale z okupatorjem. Septembra 1943 je na Mašun prispela brigada slovenskih internirancev, ustanovljena po italijanski kapitulaciji 12. septembra na Rabu. Z otoka Rab do Bakra so se prepeljali z ladjo, od tam pa so prišli na Mašun, kjer so jih vključili v XIV. divizijo. Oktobra 1943 se je Tomšičeva brigada 10 dni bojevala z elitno nemško oklepno divizijo; takrat je bil požgan tudi gradič. Na te boje spominja plošča na hiši v bližini gostišča. Po nastanku velikih osvobojenih ozemelj je bila v začetku leta 1944 v NOV in POS organizirana transportna služba. Ena takih prog je potekala z Mašuna, kjer je bil sedež poveljstva istrskega vojnega območja, čez Loško dolino, Čabar, Osilnico, Kuželj, Stari trg ob Kolpi do Črnomlja in Črmošnjic. Severno od Mašuna, nad Sladkimi vodami, je bila prehodna bolnišnica za prvo pomoč hujšim bolnikom. Za končno osvoboditev naše domovine so enote NOV tudi na tem območju bojevale srdite boje, da bi obkolile 97. nemški armadni korpus.

Na Jesenovcu v bližini Mašuna je bila marca 1943 ustanovljena kurirska postaja P-1, ki je vzdrževala zveze s kurirskimi postajami TV-18 na Racni gori, P-2 na Slavniku (po kapitulaciji Italije s P-2a na vzhodnih Brkinih) in P-3 v Lažah pri Senožečah. Pred italijansko kapitulacijo je bilo na P-1 od pet do osem kurirjev, po njej pa zaradi izjemnega povečanja količine pošte celo do 20. Prvi komandir je bil Anton Princ - Dušan iz Jasena pri Ilirski Bistrici. Na stavbi, v kateri je gostišče, je spominska plošča z napisom: »Na območju Mašuna je v času NOV delovala relejna kurirska postaja P-1. Padli kurirji Janez Gregorič 1924–1944, Vincenc Hace 1920–1944, Pavel Smrdelj 1915–1945. Vaša kri je v zarji svobode zalila temelje našega življenja. Avgust 1982. Hvaležni soborci in mladi rod.«

Na Mašun se lahko pripeljemo po asfaltirani cesti iz Knežaka (13,5 km), po gozdni cesti s Sviščakov (12 km) in lokalni cesti iz Starega trga pri Ložu mimo gradu Snežnik in skozi Leskovo dolino (26 km).


8.5 km, 3 ure 20 minut Mašun - Mali Snežnik (razpotje)

Opis:

Na Mašunu se nam pridruži E-6; spremljala nas bo do Kozleka. Vse do Malega Snežnika bomo hodili po gozdovih. Najprej gremo po precej ravni cesti, ki pelje v Stari trg pri Ložu. Po 15 min. zavijemo s ceste desno po kolovozu, ki se mimo lesene počitniške hišice vzpenja po s. pobočju Javorja (1323 m). Po 30 min. se pot prevali na j. stran do bližnje slabše gozdne ceste, po kateri se zložno spustimo po j. strani vrha Puščetek (1189 m) do 20 min. oddaljene gozdne ceste Mašun–Sviščaki (ta se po 2 km odcepi od ceste Mašun–Stari trg). Pot nadaljujemo po cesti na desno proti Sviščakom. Cesta se zložno dviga do 10 min. oddaljenega razpotja Škrli (1105 m), pred katerim je na levi »Koča Škrli«. Desna cesta pelje na Sviščake (7 km), leva na Vrh Pekla. Nadaljujemo po levi cesti. Po 10 min. zavijemo s ceste na desno po gozdni vlaki strmo v breg, poraščen z bukovim gozdom; s tem si skrajšamo velik cestni ovinek. Ko pridemo do gozdne ceste, naredimo nekaj korakov na levo, potem pa se po stezi na desno vzpnemo do bližnje ceste na Vrh Pekla, ki smo jo zapustili kmalu za razpotjem Škrli. Po cesti gremo na levo; že čez nekaj minut smo pri gozdarski hiši (1301 m) in križišču na j. strani Vrh Pekla (1372 m). Z Mašuna smo hodili približno 2 h.

S križišča pri gozdarski hiši gremo po gozdni cesti desno do bližnjega razpotja, na katerem zavijemo levo po slabši gozdni cesti proti globoki kotlini z mraziščem Pekel (1186 m); v njem rastejo visoke smreke. Skozi bukovje se nam odpre pogled na Snežnik. Po 15 min. spusta pridemo do ostrega ovinka (1260 m) na jz. robu mrazišča in z njega zavijemo desno na gozdno vlako. Po nekaj korakih po ravnem se vlaka precej strmo dviga po pobočju nad Peklom do 15 min. oddaljene gozdne ceste, ki obkroža Pekel. Po cesti gremo 10 min. desno do odcepa steze na levo proti Snežniku. Če bi šli po cesti naprej, bi v dveh urah prišli na Sviščake.

višina: 1565 m Mali Snežnik (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Steza se precej strmo dviga po sz. pobočju Malega Snežnika. Bukova drevesa preidejo v nizko bukovje, ki se vse bolj redči, in pojavljajo se že nizki borovci in trava. Pod vrhom se pot s težavo prebija skozi nizko ruševje. Tam je največji pas ruševja zunaj Alp in edini primer prehoda bukovih dreves v ruševje v Sloveniji. Po uri in pol z Vrha Pekla stopimo na vrh Malega Snežnika (1694 m), na katerem je kamnit geodetski stebriček.

višina: 1692 m Mali Snežnik

Ni opisa

Opis:

Z Malega Snežnika do koče na Velikem Snežniku je 30 min.

Vrh:

VELIKI SNEŽNIK, 1796 m, je najvišji vrh v visoki Snežniški planoti, ki se vzpenja nad Cerkniškim, Loškim in Babnim poljem na sv. ter nad Reško dolino in dolino Zgornje Pivke na jz. Planota se na sz. spušča v Postojnska vrata, ki jo ločijo od Hrušice, na jv. pa jo zareza Gomanjškega prečnega dola loči od Snježnika, Risnjaka in drugih gora Gorskega Kotarja. Snežniška planota spada v Dinarski gorski sistem; povečini sestoji iz krednega apnenca in dolomita. Na njenem zakraselem površju se vrstijo nešteti kotliči, vrtače in brezna, drage in doli, med njimi se dvigajo številni čoki, roglji ter nižji in višji oblasti vrhovi in gore. Po vsej planoti rastejo do višine okrog 1500 m nepregledni smrekovi in bukovi gozdovi, prepreženi z gosto mrežo gozdnih cest, v njih pa je tudi več gozdarskih in lovskih postojank. Snežnik je le 28 km oddaljen od morja, zato ima obilo padavin, pozimi snega, ki leži dolgo v pomlad; kljub temu tu ni potokov, ker voda sproti izginja v kraški svet in pod površjem odteka v pritoke Pivke, Unca, Reke, Rečine in Kolpe. V ledeni dobi je bila okolica Snežnika pokrita z ledom. V snežniških gozdovih, tudi v bližini vrha, je mnogo kotlin-mrazišč, kjer je temperatura stalno nižja in pade pozimi do —32° C.
Snežnik ima dva vrha: Veliki Snežnik, na katerem je planinsko zavetišče, in sosednji Mali Snežnik (1688 m), ki ga od Velikega loči le sedlo. Ponekod dodajajo imenu Snežnik še oznako Notranjski, da bi ga ločili od Goteniškega Snežnika. Zaradi redke planinske flore je bilo območje nad 1450 m okoli Malega in Velikega Snežnika leta 1964 razglašeno z republiško odredbo za naravno znamenitost. Tod rastejo travnolistna vrčica, Scopolijev repnjak, Justinova zvončica, kobulnica, dlakavi sleč, kraška vrsta planike, rdeča murka, Clusijev svišč, panonski svišč in druge cvetice.
Valvasor je o Snežniku zapisal v svoji Slavi vojvodine Kranjske:
»Ta gora, ki se na splošno Snežnik imenuje, je s svojim 124 koničastim vrhom pravi prebijač oblakov. Dvigne se tako visoko, da se z njegovega vrha lahko tvoje oko sprehaja po vsej deželi daleč naokrog in da lahko tvoji vidni žarki poletijo tudi preko morja v Italijo, v Dalmacijo, Hrvaško, v Turčijo in vsepovsod naokoli. « K Valvasorjevemu razgledu ni kaj dodati, le Bosna ni več turška.


Planinska postojanka:

Zavetišče stoji tik pod vrhom Velikega Snežnika (1796 m), najvišjega vrha Snežniškega pogorja, ki je obenem tudi najvišji izvenalpski vrh. Ilirskobistriška podružnica SPD je nameravala postaviti kočo v sedlu pod vrhom, vendar ji tega niso dovolili. Zato so postavili kočo v Črnem dolu, zahodno od Sviščakov; odprli so jo 5. julija 1914 in jo poimenovali po narodnem buditelju in pesniku Miroslavu Vilharju (1818-1871). Kočo je po 2. svetovni vojni prevzelo gozdno gospodarstvo, leta 1972 pa taborniška organizacija. PD Ilirska Bistrica je leta 1958 prevzelo nekdanjo vojaško opazovalnico na vrhu Snežnika in iz ostankov sezidalo planinsko zavetišče, ki ga je odprlo leta 1961. Pozneje so dogradili dodatne prostore. Leta 1977 so začeli s povečavo in obnovo zavetišča, vsa dela pa so zaključili leta 1994. V malem poslopju pri zavetišču bodo uredili še bivak z zimsko sobo. Leta 1993 je zavetišče dobilo mobitel. Zavetišče je odprto od 1. maja do 15. oktobra ob sobotah, nedeljah in praznikih; če je vreme ugodno, je odprto tudi v preostalem delu leta, med drugim tudi pozimi v lepšem vremenu, a ni odveč prej poklicati. Avgusta (morda letos že julija) je odprto vse dni. V dveh dnevnih prostorih je 80 sedežev; v dveh sobah je 8 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; dve stranišči; dnevna prostora ogrevajo s pečmi; voda kapnica, agregat za elektriko, mobitel. Na podstrešju funkcionalni prostori Radio kluba Snežnik Ilirska Bistrica.