Išči po točkah

Začetek: Begunjščica

Konec: Dovje

Razdalja: 35.7 km Čas hoje: 16 ur 5 minut Zahtevnost: Zahtevna pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 2056 m Begunjščica
Vrh:

Begunjščica je gora, ki se dviga nad dolino Drage s. od Begunj. Strma j. pobočja so do okoli 1500 m gozdnata, v zgornjem delu rušnata in travnata. V. skalni rob gore se dviga nad ozko Šentansko dolino, ki loči Begunjščico od Košute. Z. gozdnato pobočje pod Roblekovim domom se strmo spušča v ozko dolino Završnice. S. pobočja od Smokuške planine do Ljubelja so skalnata in prepadna, vmes pa so obširna melišča in žlebovi. lz vršnega grebena gore se dvigajo trije vrhovi: v. je Begunjska Vrtača (1991 m), srednji Veliki vrh (2060 m) je najvišji vrh gore, z. od njega pa je Srednji vrh (1979 m). Gora je sestavljena iz triasnih apnencev. Begunjščica je znana po bogati flari; tod rastejo tudi dolgocvetni jeglič, rogata vijolica, lepi čeveljc, dišeči volčin, rožnati gadjak, lasuljasti glavinec, rumeni svišč ali košutnik in druge rastline. Po skalovju in po travnih policah pa lahko opazimo tudi gamse in kozoroge.

Z vrha je zelo lep razgled. Na s. je pod prepadnimi stenami dolina Zelenica in nad njo grebeni Ljubeljščice, Na Možeh, Palca in Vrtače, na obzorju pa ob dobri vidljivosti vidimo Visoke Ture. Proti v. je širok razgled na Košuto, Kamniške in Savinjske Alpe in Peco. Na j. je ob vznožju dolina Draga, v. od nje se dviga Dobrča, z. pa Stolovo pogorje; naprej se širi gorenjska ravnina, za njo pa se dvigajo Škofjeloš'ko hribovje, Ratitovec, Jelovica, Pokljuka in Julijci.

Žig je v skrinjici na Velikem vrhu. PD Radovljica.


0.6 km, 10 minut Begunjščica - Srednji vrh

Opis:

Z Velikega vrha gremo proti Roblekovemu domu po stezi, ki se na j. strani grebena spušča proti z. Travnato pobočje je strmo; če je steza mokra in blatna, moramo pri hoji paziti. Po 15 min je nad stezo Srednji vrh, tretji najvišji vrh v grebenu Begunjščice.

višina: 1977 m Srednji vrh

Ni opisa

Opis:

15 min naprej se na desno odcepi v skalovje steza proti Zelenici, SPP pa se naprej bolj strmo spušča po j. strani grebena do Roblekovega doma. Z Velikega vrha 45 minut.

višina: 1849 m Begunjščica (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po stezi se previdno spustimo po skalnatih s. strminah Begunjščice in deloma poraščenih kamnitih strmalih na z. strani Srednjega vrha v z. grebenu Begunjščice na obširno melišče Veliki plaz, ki se spušča izpod grebena med Srednjim in Velikim vrhom proti gozdnatem pobočju nad dolino Završnice. Steza prečka melišče skoraj vodoravno, potem pa se skozi rušje in med skalami malo dvigne na skalno reber, ki se spušča z Velikega vrha proti Smokuški planini. Na s. strani rebra se steza v lepih okljukih precej strmo spušča skozi rušje in čez melišče na Zelenico. Ko se svet zravna, ni več daleč do Planinskega doma na Zelenici.

Steza po vesinah pod grebenom Begunjščice in snežiščih na Velikem plazu spada med zahtevne poti. Poleti snežišč po navadi ni več.

višina: 1541 m Planinski dom na Zelenici
Planinska postojanka:

Dom stoji na mali ravnici Zeleniškega sedla med severnim ostenjem Begunjščice in južnim pobočjem obmejnega grebena Na Možeh. Prvo kočo na Zelenici je leta 1929 zgradilo pet zasebnikov, vendar je niso hoteli dati v najem Tržiški podružnici SPD; koča je bila med okupacijo požgana. Leta 1950 so začeli graditi planinski dom delavci šole milice, ki je bila takrat v Begunjah; nedokončani dom je 15. decembra 1952 prevzelo v najem PD Tržič, ki ga je zasilno usposobilo in naslednje leto tudi odprlo. S pogodbo med RSNZ, ki je bil lastnik zgradbe, in PZS, je 24. julija 1962 dobilo PD Tržič objekt v trajno last. Postojanko so po prevzemu popolnoma dokončali in opremili ter jo slovesno odprli 19. januarja 1966. Leta 1992 so nadzidali vhodni prizidek in s tem pridobili učno sobo. Dom je decembra 1999 popolnoma pogorel in se sedaj postopoma obnavlja.



Opis:

Na s. strani doma pokaže kažipot našo pot proti Stolu; to je pot čez j. pobočje Vrtače. Na Stol pa pelje tudi spodnja pot čez sedlo Šija (1693 m), ki se V Kožnah združi s SPP in je 30 min daljša. SPP zavije takoj za domom vkreber ob smučarski vlečnici na vzpetino, poraslo z macesni, a se kmalu obrne s s. proti z. Čez travnato smučišče pridemo v iglast gozd ob j. vznožju grebena Na Možeh, po katerem teče državna meja. Pot se zložno dviga proti ustju krnice Suho ruševje, ki jo obdajajo Vrtača, Zelenjak, Palec in greben Na Možeh; po gruščnati krnici pelje nemarkirana steza na Palec (2026 m). lz krnice pridemo na razgledno j. pobočje Vrtače (2181 m). Pot se zelo zložno dviga po kamnitem in gruščnatem pobočju, deloma poraslem z rušjem in redkimi macesni. Poleti je ob poti veliko planinskega cvetja, zlasti lepo dišečih Sternbergovih klinčkov. Odpirajo se lepi pogledi na bližnji Srednji vrh (1796 m) na j. strani in na v. ostenja Srednje peči (1920 m) pred nami. Po 45 min hoje od doma se na desno odcepi pot na Vrtačo. 

višina: 1724 m Vrtača (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Naša pot se naprej zelo zložno dviga, preči manjše žlebove in po 30 min pripelje na rob krajšega strmega žleba. 

višina: 1733 m Šija (razpotje)

Ni opisa
1.3 km, 30 minut Šija (razpotje) - V kožnah

Opis:

Po skalnatem in zgruščenem žlebu se previdno spustimo po stezi (pazimo, če je steza mokra in blatna) do kamnitega roba doline V Kožnah.

višina: 1662 m V kožnah

Ni opisa
2 km, 1 ura 20 minut V kožnah - Sedlo Med stoli

Opis:

Med velikimi skalami pridemo v precej ravno, z rušjem poraslo dno doline, kjer se pridruži spodnja pot čez sedlo Šlja. Dolina V Kožnah priteka izpod sedla Belščica; na sv. jo oklepa Vrtača, na jz. pa Srednja peč.

Z dna doline se dokaj lepa pot zvijuga med rušjem zložno navzgor proti pobočju Belščice ali Orlice. Po 15 min pridemo do razpotja: leva pot pelje na Stol, desna čez sedlo Belščica s planinskim mejnim prehodom k Celovški koči (1664 m) na Mačenski planini. Na razpotju se srečamo z zeleno-rdeče-belimi markacijami, s katerimi so zaznamovana pota, ki peljejo prek državne meje; spremljale nas bodo vse do vrha Stola. Našo pot proti Stolu nadaljujemo v okljukih med kamnitimi balvani vkreber v prostrano visokogorsko krnico Mel med raztrganim grebenom Belščice z najvišjim vrhom Celovška špica (2105 m) na s. strani in pečevjem Stola na j. Steza po melišču se v okljukih precej strmo dviga; ker so jo večkrat poškodovala neurja, so jo pred kratkim v zadnjem delu prestavili na levo stran k vznožju skalnatega Orličja in ob njem na sedlo Med Stoli med Velikim in Malim Stolom.

višina: 2168 m Sedlo Med stoli

Ni opisa

Opis:

Sledi nekaj korakov navzgor na Mali Stol, potem pa nekaj minut po njegovem robu do male radioamaterske hišice, malo nad Prešernovo kočo.

višina: 2177 m Prešernova koča na Stolu
Planinska postojanka:

Koča stoji na prisojni strani tik pod vrhom Malega Stola (2198 m). Prvo kočo je leta 1909 zgradila Kranjska podružnica SPD, slovesno so jo odprli 31. julija 1910. Poimenovali so jo po največjem slovenskem pesniku dr. Francetu Prešernu (1800-1849), domačinu iz Vrbe pod Stolom. Leta 1927 so kočo povečali, otvoritev pa je bila 15. julija 1928. Po znani bitki na Stolu, 20. februarja 1942, so partizani kočo zažgali, da v njej Nemci ne bi imeli oporišča. Na pobudo preživelih borcev bitke na Stolu je PD Javornik-Koroška Bela zgradilo na temeljih stare koče novo planinsko postojanko in jo odprlo 21. avgusta 1966. V letih 1981-1984 so kočo precej povečali in prenovili, slovesna otvoritev pa je bila 4. avgusta 1984. Koča je 13. julija 1992 dobila mobitel, leta 1993 pa so montirali sončne celice za pridobivanje električne energije. Sistem je bil povečan leta 2001. Poleg tega sistema pridobivajo električno energijo še s pomočjo vetrnice. Leta 1996 so zgradili suho stranišče izven koče. Koča je odprta od sredine junija do sredine septembra. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev in točilni pult; v 7 sobah je 45 postelj; skupnih ležišč ni; WC in umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečjo; voda kapnica, sončne celice,vetrnica, suho stranišče, mobitel.



Opis:

Pot od Stola do Golice je med najlepšimi panoramskimi potmi v naših gorah.

Kažipot na z. strani Prešernove koče pokaže pot proti Golici. Lepo vidimo prvi del naše poti po j. pobočju Potoškega Stola in Belščice. Po strmem z. hrbtu Malega Stola se po gruščnati poti spustimo v travnato dolino med Velikim in Malim Stolom. Lepa pot postane kmalu kamnita in gruščnata. Po 15 min smo na razpotju pri skali, na kateri nas opozorilo »Medji dol, Pristava« usmeri na desno. Od tod naprej je pot po j. travnatem pobočju veznega grebena med Velikim in Potoškim Stolom deloma travnata, deloma peščena in kamnita ter preči nekaj kratkih melišč. Po 40 min od koče pridemo na sedlo na v. strani Potoškega Stola, kjer nas tabla »Državna meja« opozori, da smo tik državne meje; lep razgled na Koroško proti Dravi. Od tod nekaj minut zmerno navzgor: čez skalni rob se vzpnemo na j. travnato pobočje tik pod vrhom Potoškega Stola (2014 m).

višina: 2017 m Potoški Stol

Ni opisa

Opis:

S Potoškega Stola (2014 m) se po njegovem z. pobočju spustimo v Vajneževo sedlo (1972 m), ki deli Potoški Stol od Belščice. Na desni opazimo slovensko in avstrijsko mejno tablo. Od Prešernove koče do Vajneževega sedla je 60 minut.

višina: 1994 m Vajneževo sedlo

Ni opisa

Opis:

Nad Vajneževim sedlom se dviga Vajnež (2104 m), najbolj vzhodni in tudi najvišji vrh Belščice, najbolj z. gore Stolove gorske skupine; s sedla na vrh je 15 min. SPP se ne vzpne na vrh, temveč precej ravno prečka j. travnato pobočje Belščice proti zahodu. Lep pogled na Jesenice, Javorniški Rovt, Julijce ter na Golico in Kepo. Ob poti se najprej srečamo s spominsko ploščo dvema vojakoma nekdanje jugoslovanske vojske, ki ju je na tem mestu 25. marca 1954 doletela smrt pod snežnim plazom. Malo naprej je spominska plošča mladi jadralni letalki Vesni Žnidaršič, ki se je tu smrtno ponesrečila 15. junija 1975. Na jz. strani pobočja je obširna Hrašenska planina s pastirsko kočico. Pot se rahlo spušča proti Kamnitniku (1858 m) nad Hrašensko planino, kjer se obrne proti s. 

višina: 1804 m Kamnitnik (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po dolinici med dvema robovoma, poraslima z rušjem, se nekaj minut spuščamo proti velikemu kotlu Rida, ki ga obidemo pod z. stenami Belščice. Kratek, precej strm vzpon iz kotla in že smo na širokem sedlu Seča.

višina: 1678 m Sedlo Seča

Sedlo Seča (1698 m) ima več imen. Koroško ime je Medvedjak (nemško Barensattel), v Javorniškem Rovtu pa ga imenujejo tudi Na Seči. Sedlo leži med Belščico na jv. in Struško na sz.; loči Stolovo gorsko skupino od skupine Golice. Na sedlu je planiaa s pastirsko kočico, razpadajočo nekdanjo obmejno stražnico in studencem (vodovodom). Malo pred stražnico se na SPP priključi markirana pot od Doma Pristava na Javorniškem Rovtu, 2 h. Na s. robu sedla opazimo slovensko in avstrijsko mejno tablo; sem pripelje steza od Stouhtte (960 m) v Medvedjem dolu na Koroškem.



Opis:

Pri koritu zavijemo po travnatem pobočju Struške nekaj minut navkreber, potem pa se pot obrne po j. pobočju proti z. 

višina: 1702 m Medvedjak (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Struška je čokata gora med sedlom Seča na v. in sedlom Kočna na z. strani. V j. pobočje je zarezana grapa potoka Javornik z umetnim jezerom hidroelektrarne Javorniški Rovt, malo naprej pa se nam kaže razloženo naselje enakega imena. Struška ima več vzpetin, najvišja je Veliki vrh (1944 m). Široka pot pripelje deloma po travnatem pobočju, deloma po gozdnatem, na obširno Belska planino, kjer zavijemo navzdol proti pastirskemu stanu (1703 m). Lep pogled proti Golici in Kepi.

Planinski stan.



Opis:

Pri pastirskem stanu gremo malo navzdol, potem pa nekaj časa vodoravno med rušjem; pot je sprva slaba, ker po njej hodi živina. Po 15 min moramo prestopiti močno ograjo iz debelih debel. Ves čas hodimo po j. pobočju Struške. Od ograje po gozdičku malo navzdol, potem pa se nam odpre pogled na Golico s kočo, na sedlo Kočna ter na Koroško proti Dravi. Lepa pot se rahlo spusti na travnato reber z lepim pogledom na dolino Drave. Od tod po golem rebru precej navzdol na sedlo Kočna. Z Belske planine 50 minut.

višina: 1461 m Sedlo Kočna

Sedlo Kočna (1469 m) veže Struško na v. in Ptičji vrh (1550 m) na z. strani. Na j. strani sedla je obširna planina Pusti rovt, na katero pripelje slab kolovoz. S. stran je prepadna in razdrapana. Grozljiv je pogled na skalna sz. ostenja Struške, ki se dvigajo nad zatrepom Velike Suhe na avstrijski strani, veliko lepši pa na dolino Drave in daleč po Koroškem. Na s. robu teče državna meja. Priporočamo, da se ne približujete robu, če je slabo vreme ali megla.


1.4 km, 30 minut Sedlo Kočna - Sedlo Suha

Opis:

S sedla se povzpnemo po v. robu Ptičjega vrha; po nekaj min se pot obrne na j. pobočje v bukov gozd. Po lepi poti pridemo na travnati rob na z. strani Ptičjega vrha; na j. je globoka grapa Črnega potoka. Po travnatem robu smo kmalu v gozdičku, po katerem se spustimo v sedlo Suha (1438 m). S sedla Kočna smo hodili 30 min. Smo tik ob državni meji. Z j. pride na sedlo pot s Planine pod Golico čez Savske jame, kjer je do leta 1907 obratoval železov rudnik in kjer so še sledovi rovov in starega plavža. Na Savske jame pripelje gozdna cesta s Planine pod Golico.

višina: 1438 m Sedlo Suha

S Suhe lahko nadaljujemo pot na Golico ali pa do Koče na Golici.


1.3 km, 30 minut Sedlo Suha - Koča na Golici

Opis:

SPP pelje s sedla Suha proti Koči na Golici prek j. pobočij Golice. Kakšnih 15 min se pot zložno dviga po gozdnatem v. pobočju, potem pa se zravna in zasuče na j. stran. Po malih travnatih jasah, gozdičkih in nazadnje čez kratki kamniti prag pridemo po pol ure hoje s sedla na odprt rob, od koder zagledamo na vzpetini pred seboj Kočo na Golici. Kmalu se SPP združi s široko potjo s Planine pod Golico.

višina: 1497 m Koča na Golici (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Pot se vzpne mimo lovske koče do planinske koče.

višina: 1579 m Koča na Golici
Planinska postojanka:

Koča stoji na razglednem rebru južnega pobočja Golice, tik nad gozdno mejo. Na tem kraju je leta 1892 Nemško-avstrijsko planinsko društvo zgradilo kočo, ki so ji pred 1. svetovno vojno rekli Nemška koča. To je zelo bolelo slovenske planince, zato se je podružnica SPD za kranjskogorski okraj takoj po ustanovitvi leta 1903 odločila, da zgradi na vrhu Golice slovensko kočo. Zgradili so jo leta 1904, slovesno pa odprli 18. junija 1905; poimenovali so jo po Francu Kadilniku (1825-1908), starosti slovenskih planincev, ki je za gradnjo koče prispeval 7000 kron, kar je bilo takrat pravo premoženje. Med obema vojnama je obe koči, Nemško so preimenovali v "Spodnjo, upravljala Jeseniška podružnica SPD. 13. junija 1943 so partizani obe koči požgali, da ne bi Nemcem služili za oporišče. Leta 1979 so na občnem zboru PD Jesenice sklenili, da bodo na temeljih nekdanje Spodnje koče zgradili novo planinsko postojanko; začeli so s pripravami in leta 1982 tudi z gradnjo, ki so jo dokončali leta 1984. Slovesna otvoritev nove koče je bila 3. junija 1984 ob 60-letnici PD jesenice. Koča je odprta od začetka maja do sredine oktobra. V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult, pri mizah pred kočo je 80 sedežev; v 5 sobah je 26 postelj, na skupnem ležišču pa 15 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, fotovoltaični sistem iz programa PHARE in agregat za elektriko, tovorna žičnica.



Opis:

Od Koče na Golici pridemo na Jekljevo sedlo po skoraj vodoravni poti po j. travnatem, v zadnjem delu poti pa tudi po gozdnatem pobočju. Od koče do sedla je 1 h.

višina: 1491 m Jekljevo sedlo

Jekljevo sedlo veže Golico s Klekom (1753 m), ki ga ponekod imenujejo tudi Petelin in Petelinjek. Na sedlu je precej travnate površine, kjer se poleti pase živina. Na jv. strani je med gozdnatima pobočjema Golice in Kleka v smeri proti Planini pod Golico glaboka grapa Belega potoka. Na mali jasi nad grapo stoji lovska koča. Na koroški strani vidimo najprej strma pobočja Golice in Kleka nad Medjim dolom, potem pa hribovit svet proti Podrožci ter koroško pokrajino proti Beljaku in Celovcu.



Opis:

Z Jekljevega sedla, kjer se združita poti z Golice in j. pot od koče, gremo dalje po precej ravni poti skozi gozd do sv. vznožja Kleka. Pot je precej grda, ker hodi po njej tudi živina. Z vznožja, kjer začasno zapustimo državno mejo, se vzpenjamo po strmem in grdem hudourniškem žlebu v sv. gozdnatem pobočju Kleka. Po 10 min grdega vzpona se pot začne zložno dvigati proti v. travnatem robu Kleka, ki ga kmalu dosežemo. Zelo lep pogled na Triglav. Nekaj minut se vzpenjamo po travniku proti vrhu Kleka, potem pa nas markacija na skali usmeri na stezo po j. travnatem pobočju Kleka proti z. S travnatega pobočja pridemo med rušje, pa ne za dolgo; pot se ob državni meji in ob ograji za živino spusti na široko sedlo Rožca (1587 m). Z Jekljevega sedla do sedla Rožca smo hodili 60 minut.

višina: 1557 m Koča na planini Rožca

Rožca se imenuje sedlo in obsežna planina med Klekom in Hruškim vrhom (1776 m). Tik pod sedlom je lovska koča, mala niže pa Hruška planina z lepim pastirskim stanom. Tudi na koroški strani je med Hruškim vrhom in Koprivnikom (1754 m) na s. strani obširna planina, na katero pripelje cesta iz Podrožce. Globoko v notranjosti Karavank je prav pod Rožco železniški predor med Hrušico (Jesenicami) na naši in Podrožco na avstrijski strani. Z Rožce je lep razgled na Jesenice, Mežaklo, Spodnje Bohinjske gore, zlasti pa na Triglav, Stenar in proti Škrlatici. Na planini je lovska koča.



Opis:

Grebenska pot.

Z Rožce se pot vzpne po v. strmem travnatem grebenu ob mejnih kamnih na Hruški vrh, toda ne na sam vrh.

višina: 1749 m Hruški vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Grebenska pot.

Globoko pod Hruškim vrhom je v nedrjih Karavank novi Karavanški cestni predor. Malo pod vrhom zapustimo greben in vrh zaobidemo po j. strani. Kmalu pridemo na sedlo med Hruškim vrhom in Baba (Dovško Rožco) (1891 m) ter spet do državne meje. Z Rožce 30 min.

višina: 1738 m Baba (razpotje)

Ni opisa

Opis:

SPP ne gre na Babo, temveč zavije s sedla na levo prek j. pobočij Babe na planino Dovška Rožca z novo planšarsko stavbo, ki jo že vidimo na robu planine. Na sedlu se dokončno odmaknemo od slovensko-avstrijske državne meje. Planina Dovška Rožca pa ni tako blizu kot je videti; kar 45 min bomo potrebovali s sedla do planšarije. Na planino pripelje gozdna cesta z Dovjega.


Opis:

Pri pastirskem stanu zavijemo po robu pašnika naravnost navzdol proti gozdu. Na smreki je večja markacija s puščico, ki nas usmeri na desno v gozd. Po strmem j. gozdnatem pobočju pod Dovško Rožco se po dokaj lepi gozdni poti naglo spuščamo do razglednega pomola, kjer pot spremeni smer in se obrne proti jv., hkrati pa postane zagruščena. Ko pridemo do ostrega ovinka, kjer se pot obrne proti jz. in bližnji planini, je 20 m levo dober studenec s koritom, imenovan Starka. Še malo spusta po z. razglednem robu planine ter po gozdu in že smo na gozdni cesti s planine Dovška Rožca na Dovje. Do sem smo hodili 30 minut.

Po cesti napravimo nekaj korakov navzdol do lese na Lahovem prevalu (1370 m), takoj za njo pa jo zapustimo in zavijemo na desno na stezo, kažipot "Dovje". Po precej ravni stezi po gozdu na v. strani Bele peči (1459 m) pridemo do melišč na j. skalnatem pobočju. Po meliščih se precej strmo spustimo do gozda na z. strani, kjer strmina malo popusti, ter po njem do slabe gozdne ceste, ki pripelje na planino Goreljše pod Belo pečjo. Od odcepa steze s ceste nad Belo pečjo do planine Goreljše je 30 minut.

višina: 1355 m Bela peč (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Pod cesto prekoračimo pri košati bukvi z markacijo leso. Mimo opuščene staje pridemo takoj do slabega kolovoza; po njem gremo proti z. do druge planine, s katere zagledamo na j. strani Mojstrano in dolino Vrat. Krenemo po planini navzdol proti stari pastirski koči in stajam. Na koči je obledel napis "TR PDM SPD 1931" (Triglavska podružnica Dovje-Mojstrana Slovenskega planinskega društva); v Planinskem vestniku je zapisano, da so to leto obnovili pot z Dovjega na Babo. Pri spodnji staji zavijemo na desno, skozi vrata v lesi in mimo studenčka v gozd, po katerem se steza strmo spušča do travnatega roba, od koder lepo vidimo Mojstrano. Z roba malo po gozdu, malo po senožetih z opuščenimi in ohranjenimi seniki spet strmo navzdol k potoku Mlinca, kjer pridemo na lokalno cesto. Tu sta hidrocentrala in počitniška hišica. S planine Goreljše do sem smo hodili 60 minut.

višina: 753 m Dovje (razpotje)

Ni opisa
1.1 km, 20 minut Dovje - izhodišče - Dovje

Opis:

Pot nadaljujemo po mostu čez Mlinco in po cesti, ki pelje na Dovje. Kmalu smo pri prvih hišah novega naselja na Dovjem. Gremo skozi naselje v stari del Dovjega, od koder se spustimo do AP pri Aljaževem spomeniku ob glavni cesti Jesenice-Kranjska Gora. Z Mlince 20 minut.

višina: 711 m Dovje

Dovje, 704 m, 640 preb., strnjena dolinska vas na nizki vzpetini nad glavno cesto Jesenice—Kranjska Gora ob j. pobočju Kepe. Vas se prvič omenja leta 980. Leta 1033 jo je cesar podaril brižinskim škofom. Čerkev sv. Mihaela so v začetku 14. stol. zgradili nemški kolonisti Ortenburžanov; leta 1829 so jo prenovili. Z Dovjega je lep pogled na Triglav, ki je navduševal tudi Jakoba Aljaža (1845-1927), župnika na Dovjem od leta 1889 do smrti, velikega pobudnika planinstva, graditelja planinskih postojank, skladatelja, planinskega pisca, zlasti pa še velikega borca proti potujčevanju naših gora; pokopan je na dovškem pokopališču, na katerem so pokopani tudi alpinist in filozof Klement Jug (1898-1924) ter mnogi planinci, ki so se ponesrečili na Triglavu. Ob glavni cesti so 27. avgusta 1989 slovesno odkrili spomenik Jakobu Aljažu, »ki ga je izdelal zgornjesavski srbski umetnik Nebojša Mitrič kot darilo svojemu prijateljevanju s slovenskimi hribovci in s slovensko kulturo« (Planinski vestnik, št. 10/1989). Ob spomeniku so 22. avgusta 1997 odkrili bronasti panoramski relief kranjskogorske občine, v katero sodijo tudi Dovje in vsa severna plat Triglava.