Išči po točkah

Začetek: Stol

Konec: Visoki Kanin

Razdalja: 77.3 km Čas hoje: 27 ur 5 minut Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 2232 m Stol
Vrh: Stol

(2236 m), imenovan tudi Veliki Stol, je najvišji vrh Karavank. V bližini glavnega vrha je na njegovi j. strani Mali Stal (2198 m). Med obema vrhovoma je sedlo Med Stoli. Stol se proti v. veže prek grebenov Belščice ali Orlice (Celovška špica, 2105 m) in Svačice (1953 m) s skalnato gmoto Vrtače. Proti z. se Stolovo sleme nadaljuje prek Potoškega Stala (2014 m) in Belščice (Vajnež, 2104 m) do sedla Seča ali Medvedjak (1698 m), ki ga loči od Struške, njo že prištevamo k skupini Golice. Na s. padajo mogočne razdrapane stene v zatrep Medvedjega dola na Koroškem. J. pobočja Stola so razbrazdana z dolgimi žlebovi in nad širokim pasom planin na višini okoli 1200 m zelo strma, pod planinami proti dolini Završnice pa položnejša. Stol je tudi osrednja gora Stolove gorske skupine med Ljubeljem in Medvedjakom. Sestavljen je iz triasnih apnencev in dolomitov. Na njegovih travnatih vesinah, meliščih in skalnih policah raste značilna alpska flora: planika, murka, Zoisova vijolica, lepi jeglič, navadni alpski zvonček, retijski in julijskoalpski mak, brezstebelna lepnica in še mnoge druge.

Razgled s Stola je izredno širok. Na v. so v bližini Belščica, Vrtača, Begunjščica in Košuta. Proti jv. vidimo Dobrčo, Kamniške Alpe, Posavsko hribovje s Kumom in Gorjance. Obširna je tudi j. stran: pod nami je gorenjska ravnina s Kranjem, Radovljico, Bledom in drugimi kraji, naprej Ljubljanska kotlina z Ljubljano, potem pa notranjsko hribovje do Snežnika, Polhograjsko in Škofjeloško hribovje, Trnovski gozd, Porezen, Ratitovec in Jelovica. Prelep je pogled proti jz. na Julijce s Triglavom ter na Pokljuko in Mežaklo v ospredju ter na Dolomite na obzorju. Na z. lepo vidimo greben Karavank s Potoškim Stolom, Belščico in Kepo, ob j. vznožju grebena pa del Zgornje Savske doline z Jesenicami in Mojstrano. Simi razgled je tudi proti s. na Rož, dolino Drave ter Čelovško kotlino s Čelavcem in Vrbskim jezerom, proti sv. do Obirja, Pece in Svinške planine, proti sz. pa do Nizkih in Visokih Tur.

Stol ima velik pomen tudi za slovensko planinsko organizacijo; na njem se je rodila ideja o ustanovitvi Slovenskega planinskega društva. Mladi hribolazci Josip Hauptman, Ivan Korenčan in Anton Škof so se 23. julija 1892 povzpeli na Stol. Ob lepem vremenu so se pogovarjali, zakaj so po vseh slovenskih gorah samo nemške koče, nemški napisi in kažipoti. »Vzdramimo se!« so rekli mladeniči, si podali roke in se pobratili ter sklenili, da ne bodo odnehali, dokler se ne ustanovi slovensko planinsko društvo. Prevzeli so pobudo in želja se jim je kmalu uresničila: 27. februarja 1893 je bila v Ljubljani ustanovljeno Slovensko planinsko društvo.


0.2 km, 0 minut Stol - Sedlo Med stoli

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na sedlu je razpotje: naravnost je bližnja Prešernova koča, mi pa krenemo najprej na desno ter po j. gruščnatem pobočju na 10 min oddaljeni vrh.

višina: 2168 m Sedlo Med stoli

Ni opisa

Opis:

Sledi nekaj korakov navzgor na Mali Stol, potem pa nekaj minut po njegovem robu do male radioamaterske hišice, malo nad Prešernovo kočo.

višina: 2177 m Prešernova koča na Stolu
Planinska postojanka:

Koča stoji na prisojni strani tik pod vrhom Malega Stola (2198 m). Prvo kočo je leta 1909 zgradila Kranjska podružnica SPD, slovesno so jo odprli 31. julija 1910. Poimenovali so jo po največjem slovenskem pesniku dr. Francetu Prešernu (1800-1849), domačinu iz Vrbe pod Stolom. Leta 1927 so kočo povečali, otvoritev pa je bila 15. julija 1928. Po znani bitki na Stolu, 20. februarja 1942, so partizani kočo zažgali, da v njej Nemci ne bi imeli oporišča. Na pobudo preživelih borcev bitke na Stolu je PD Javornik-Koroška Bela zgradilo na temeljih stare koče novo planinsko postojanko in jo odprlo 21. avgusta 1966. V letih 1981-1984 so kočo precej povečali in prenovili, slovesna otvoritev pa je bila 4. avgusta 1984. Koča je 13. julija 1992 dobila mobitel, leta 1993 pa so montirali sončne celice za pridobivanje električne energije. Sistem je bil povečan leta 2001. Poleg tega sistema pridobivajo električno energijo še s pomočjo vetrnice. Leta 1996 so zgradili suho stranišče izven koče. Koča je odprta od sredine junija do sredine septembra. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev in točilni pult; v 7 sobah je 45 postelj; skupnih ležišč ni; WC in umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečjo; voda kapnica, sončne celice,vetrnica, suho stranišče, mobitel.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1207 m Žirovniška planina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1170 m Valvasorjev dom pod Stolom
Planinska postojanka:

Dom stoji na terasi v južnem pobočju Belščice, ki je severozahodni del Stolovega masiva. Prvotno je na tem mestu stalo rudarsko upravno poslopje, ker so tu kopali železno rudo; pred 1. svetovno vojno je bila v njem nemško-avstrijska postojanka: po vojni jo je prevzela Kranjska podružnica SPD, ki jo je adaptirala in odprla 22. julija 1923; poimenovali so jo po Janezu Vajkardu Valvasorju (1641-1693), piscu, tiskarju in izdajatelju pomembnih del za slovensko kulturo, med drugim tudi obsežne topografije "Slava vojvodine Kranjske.
Malo pred 2. svetovno vojno je Kranjska podružnica SPD zgradila nov dom, ki so ga odprli 11. junija 1939. Partizani so 30. aprila 1943 dom požgali. Po osvoboditvi je pogorišče prevzelo PD Radovljica, ki je zgradilo nov, velik dom in ga odprlo 6. junija 1954. Leta 1996 je bil zgrajen prizidek za nove sanitarije v pritličju in sanitarije in tuše s toplo vodo v nadstropju. Leta 2003 so obnovili ostrešje. Leta 2004 so v mansardi zgradili moderno predavalnico s 35 sedeži in 4 sobe z 12 ležišči s sanitarijami, umivalnico in tušem s toplo vodo. V letu 2005 pa so temeljito obnovili in povečali jedilnico, uredili šank in vhod. Leta 2009 so dogradili pokrito teraso z novim vhodom v dom in pridobili 25 sedežev. Zadnja posodobitev je bila v l. 2010 in sicer z izgradnjo čistilne naprave, centralnega ogrevanja, obnove sob v nadstropju, povečanja kuhinje in shrambe ter zamenjavo vseh starih oken.
Dom je redno odprt od sredine maja do konca septembra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. V gostinskem prostorih je  75 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 50 sedežev; v 7 sobah v pritličju  je  38ležišč , v 4 sobah v mansardi pa 12 ležišč; WC, v vsaki etaži, umivalnica in tuši s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor dodatno ogrevajo s krušno pečjo; tekoča voda, elektrika, radijska zveza, mobitel.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1071 m Na sušeh (razpotje)

Ni opisa
3.6 km, 50 minut Na sušeh (razpotje) - Koroška Bela

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 622 m Koroška Bela

Ni opisa
0.9 km, 10 minut Koroška Bela - Slovenski Javornik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 558 m Slovenski Javornik

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 576 m Jesenice (gimnazija)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 593 m Hrušica pri Jesenicah

Ni opisa
6.4 km, 1 ura 50 minut Hrušica pri Jesenicah - Mojstrana

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 650 m Mojstrana

Mojstrana, 641 m, 1.175 preb., je gručasta vas na terasi ob sotočju Bistrice in Save Dolinke. Na v. robu terase se dviga strmo z. gozdnato pobočje Mežakle (1593 m), na z. robu pa precej nižje strmo skalnato Grančiše (844 m). Na j. strani se začenja dolga dolina Vrata, na s. pa je vas pozidana vse do Save. Razvoj kraja je v preteklosti povezan s fužinarstvom; železovo rudo so kopali v Požaju nasproti Cmira in na j. strani Mojstrane, topilnica pa je bila pod Tičjo pečjo. O fužinarstvu v tem kraju je pisal že Valvasor. Ob koncu 19. in začetku 20. stol. je bila tu cementarna, za katero so pridobivali lapor pri bližnji vasi Belca. V Mojstrani je popolna osnovna šola, več gostiln in trgovin, pošta in trafika; pred šolo so leta 1993 odkrili doprsni kip Jakoba Aljaža. Na vznožju Mežakle je urejeno smučišče z vlečnico. Ob cesti na v. strani vasi stoji zelo stara cerkev sv. Klemena; ljudsko izročilo pravi, da so jo zgradili na mestu, kjer sta prenočevala sv. Ciril in Metod na poti v Rim, kamor sta nesla ostanke sv. Klemena.

Z razvojem planinstva je postala Mojstrana pomembno izhodišče za ture v Triglavsko pogorje s s. strani. Zaznamovana pota vodijo na Triglav skozi tri ledeniške doline: Vrata, Kot in Krma. Najdaljša in najzložnejša je pot skozi Krmo, ki jo najbolj uporabljajo pozimi. Najkrajša pot je skozi Kot, po kateri pa planinci najmanj hodijo. Najobičajnejša je pot po dolini Vrat, ki spada med najlepše alpske doline. V vse tri doline pripeljejo ceste iz Mojstrane. lz Mojstrane v Vrata pa julija in avgusta ob petkih, sobotah in nedeljah vozi avtobus. Mojstrana je bila med obema vojnama tudi znano klimatsko zdravilišče. Po 2. svetovni vojni je turistična usmeritev nekaj časa zamrla, v zadnjih letih pa znova oživela.

V drugi polovici prejšnjega stoletja, ko še ni bilo nadelanih in označenih planinskih poti, je bilo v Mojstrani več odličnih gorskih vodnikov, kot Gregor Rabič — Grogar, Janez Klančnik — Simenc, Franc Smukavc — Smerc in Janez Klinar — Požganc. Iz Mojstrane je doma tudi Gregor Klančnik, dolgoletni predsednik PD Ljubljana-Matica ter ugledni gospodarstvenik in javni delavec. Planinsko življenje v tem kraju in na sosednjem Dovjem je zelo razgibal prihod Jakoba Aljaža za župnika na Dovje, kjer je služboval od leta 1889 do smrti leta 1927. Pomemben planinski utrip mu je dala SPD, ki je v Vratih in Triglavskem pogorju gradila postojanke in pota. Tudi sedanje PD Dovje-Mojstrana, naslednik 8. januarja 1928 ustanovljene Triglavske podružnice SPD Dovje-Mojstrana, nadaljuje pot, ki so jo začrtali njegovi predniki; širšega pomena so zlasti delo Postaje GRS, gospodarska dejavnost, vzdrževanje planinskih poti in Triglavski planinski muzej z bogato zbirko dokumentov, fotografij in gradiva iz preteklosti planinske organizacije, ki je edini organizirani planinski muzej v Sloveniji.



Opis:

lz Mojstrane gremo v Vrata po Triglavski cesti; hišne številke te ceste so na vseh hišah v dolini Vrat. Na desni strani ceste je samopostrežna trgovina, pri njej je AP Mojstrana-Vrata; malo naprej je velika osnovna šola. Na desni se pne strmo skalnato Grančiše. Kmalu pridemo do novega poslopja Slovenskega planinskega muzeja.

višina: 659 m Slovenski planinski muzej

V Slovenskem planinskem muzeju si podajata roke preteklost in sedanjost. Bogata zbirka predmetov s pestro zgodovinsko pripovedjo, raznolikost fotografskega in arhivskega gradiva ter obsežna strokovna knjižnica nudijo obiskovalcu vpogled v množičnost in pomembnost planinske dejavnosti v slovenskem prostoru.



Opis:

Zraven poslopja Slovenskega planinskega muzeja je poslopje Triglavskega planinskega muzeja. Še malo naprej je razpotje; kažipot »Aljažev dom« pokaže na desno cesto, po kateri se nekaj časa zložno dvigamo. Ko se cesta zravna, nam velika tabla pove, da smo vstopili v Triglavski narodni park. Na levi strani doline se vleče dolga gozdnata Črna gara (1378 m), ki lači dolino Vrat od doline Kot, na desni pa se dviga poraščeno in skalnato Krasje (1446 m). Po odprtem svetu se približamo Bistrici, v daljavi pa se pokaže Stenar (2501 m) z značilnim, hiši podobnim vršičem. Ob cesti je nekaj hiš zaselka Pri Rasu ter most čez Bistrico. SPP gre še nekaj minut po cesti do mosta onstran vodovodne napeljave nad Bistrico. Tu zapustimo cesto in gremo na desni breg Bistrice. Po lepem senčnem kolovozu ob žuboreči Bistrici ob vznožju Črne gore je hoja izredno prijetna. Ko se svet malo odpre, zagledamo na desni strani doline pobočja Vrtaškega vrha (1898 m) in konglameratne stene pri Peričniku. Hitro je minila prijetna hoja. Pred zajetjem vode za jeseniški vodovod prekoračimo po kovinski brvi Bistrico in se povrnemo na cesto. Po nekaj minutah pridemo do Gostilne Peričnik (750 m). lz Mojstrane smo hodili 50 min.

višina: 746 m Koča pri Peričniku

Ni opisa

Opis:

Od Peričnika nadaljujemo pot po cesti, ki se strmo vzpne po klancu Kreda, izraziti čelni moreni nekdanjega ledenika; naklonina je kar 25 stopinj!

višina: 852 m Kreda

Ni opisa
1 km, 30 minut Kreda - Plaz

Opis:

Na levi je globoko pod nami korito Bistrice, večkrat pa se pokaže pred nami razdrapano ostenje Čmira (2393 m). Ko se klanec umiri, pridemo po 20 min od Peričnika do odcepa kolovoza na levo, na katerega nas usmeri kažipot "Vrata-Triglav pod Galerijami". Po lepem ravnem kolovozu mimo senika in zaraščenih senožetih smo po nekaj minutah na razpotju; leva slabša pot se spusti v grapo Bistrice, SPP pa nadaljuje na desno zložno navzgor.

višina: 878 m Plaz

Ni opisa
2.3 km, 40 minut Plaz - Turkov Rovt

Opis:

Ko se pot zoži in zravna, pridemo pod zanimive konglomeratne Lope, imenovane tudi Galerije, ki se kot baldahin pnejo nad potjo. Na levi je strmo pobočje proti koritu Bistrice. Nekaj minut gremo pod Galerijami, potem pa se gozdna pot, pozneje kolovoz, odmakne od Bistrice in zavije proti cesti Mojstrana-Vrata. Od odcepa s ceste do vrnitve nanjo smo hodili okoli 30 minut.

višina: 939 m Turkov Rovt

Ni opisa

Opis:

Po dokaj ravni cesti gremo dalje proti Aljaževemu domu. Dolina se razširi, odpirajo se lepi pogledi na vrhove nad dolino. Na desni se pno vrhovi Dolkove špice (2591 m), Škrlatice (2740 m), Rokavov (264o m) in Dovškega Križa (2542 m). Na jz. strani je mogočni Stenar, naravnost vidimo prelaz Luknja (1758 m), levo pa se začne kazati mogočno ostenje Triglava, sam vrh pa se v celoti pokaže šele malo pred Aljaževim domom. Kmalu dosežemo planino Turkov rovt z obnovljeno planšarsko kočo, ki je bila nekdaj last znamenitega gorskega vodnika Janeza Lakote, p.d. Turka iz Mojstrane. Cesta nas kmalu pripelje do parkirnega prostora ob cesti in do prostrane jase, odkoder že zagledamo Aljažev dom.

višina: 993 m Šlajmarjev dom v Vratih
Planinska postojanka:

Novi Šlajmarjev dom stoji na mestu, kjer je nekoč stala Šlajmarjeva vila. Zaradi popolne dotrajanosti jo je bilo PD Dovje Mojstrana prisiljeno podreti in zgraditi nov sodoben dom, ki ima v 9 sobah 91 ležišč, predavalnico s 45 sedeži. WC in umivalnici s toplo in mrzlo vodo za moške in ženske so v pritličju in nadstropju.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 999 m Aljažev dom v Vratih
Planinska postojanka:

Dom stoji ob robu gozdne jase v zgornjem delu doline Vrat. Imenuje se po Jakobu Aljažu (1845-1927), "Triglavskem župniku z Dovjega, skladatelju in planinskem piscu, ki ima velike zasluge za razvoj slovenskega planinstva in v odporu proti potujčevanju triglavskih gora.

Jakob Aljaž je postavil prvo leseno kočo, ki so jo odprli 9. julija 1896, potem pa je na planoti pred sedanjim domom zgradil prvi Aljažev dom, ki so ga odprli 7. avgusta 1904.

Dom je marca 1909 porušil plaz z Dolkove špice. Aljaž je takoj organiziral gradnjo novega doma na sedanjem, varnejšem mestu; odprli so ga 17. julija 1910; zunanjost doma se do danes ni spremenila.

Dom je upravljal osrednji odbor SPD; po 2. svetovni vojni ga je prevzelo PD Ljubljana-matica, ki ga je maja 1950 predalo PD Dovje-Mojstrana. Novi lastnik je leta 1952 zgradil gospodarsko poslopje s pomožnimi prostori in skupnimi ležišči ter kupil bližnjo Šlajmerjevo vilo in jo uredil kot depandanso. Leta 1958 je Aljažev dom dobil telefon. Leta 1975 so v nekdanji vojaški stražnici ob poti proti spomeniku uredili zimsko sobo. Notranjost Aljaževega doma so v letih 1976-1978 temeljito obnovili in preuredili ter dogradili kletni prizidek; prenovljeni dom so odprli 25. junija 1978.

Dom je odprt od začetka maja do konca oktobra. V dveh gostinskih prostorih je 90 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 110 sedežev; v 8 sobah je 23 postelj, na 7 skupnih ležiščih pa 115 ležišč; v zimski sobi so 4 ležišča in štedilnik; WC in umivalnice v vseh objektih; gostinska prostora ogrevana s pečmi; tekoča voda, telefon. Od septembra 2003 dalje je Aljažev dom priklopljen na električno omrežje.



Opis:

Od Aljaževega doma gremo po gozdnati ravnici proti Triglavski severni steni. Po 5 min pridemo iz gozda do spomenika padlim partizanom gornikom: na prirodnem balvanu stoji velik plezalni klin z vtaknjeno vponko.

Od spomenika do Doma Valentina Staniča pod Triglavom lahko gremo po dveh poteh: po Tominškovi poti ali po poti čez Prag. Tominškova pot je malo krajša, a bolj izpostavljena in zlasti v zgodnjem poletju zaradi strmih, zasneženih grap nevarna za neizkušene in slabše opremljene planince. Pot čez Prag je pol ure daljša, je pa zložnejša in je predvsem za sestop primernejša.


Ni opisa

Opis:

Od spomenika nadaljujemo pot po dnu doline proti Triglavski severni steni. Pot nas najprej popelje skozi bukov gozd, kjer se na desno odcepi pot čez Sovatno k Pogačnikovemu domu na Kriških podih.

višina: 1045 m Vrata (razpotje)

Ni opisa
1.3 km, 1 ura Vrata (razpotje) - Sovatna

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1422 m Sovatna

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Sovatna - Bivak pod Luknjo

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1490 m Bivak pod Luknjo

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1504 m Bivak pod Luknjo (razpotje)

Ni opisa
0.7 km, 40 minut Bivak pod Luknjo (razpotje) - Luknja

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1761 m Luknja

Luknja (1758 m) je preval iz doline Vrat v Trenta, prek katerega je peljala starodavna pot z Gorenjske na Primorsko. To je hkrati tudi prelaz med masivom Triglava in njegovim sosedom Pihavcem. Luknja je pomembno križišče planinskih poti. Tu se tudi začenja zelo zahtevna pot čez Plemenice na Triglav. Lep pogled na dolino Vrat in na prepadna ostenja gora, ki jo obkrožajo. Luknja uživa tudi sloves vremenske prerokinje: če je čista brez megle ali oblakov, bo lepo vreme.

Na Luknjo lahko pridemo tudi od Aljaževega doma v Vratih, 2 h.


1.4 km, 20 minut Luknja - Planina Zajavor

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1491 m Planina Zajavor

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Cesta je naprej za motorna vozila zaprta z zapornico. Nadaljujemo pot po gozdni cesti; nekaj korakov za zapornico prekoračimo Beli potok, struga je poleti suha, potem pa se cesta zložno vzpenja ob lepih senožetih z redkimi domačijami in počitniškimi hišicami ter razgledom na Kriške pode, Pihavec, Kanjavec, Vršac in Zadnjiški Ozebnik. Kmalu pridemo v bukov gozd, gozdna cesta postane slabša in ponekod bolj napeta. Z male zelenice zagledamo na desni korito Zadnjiškega Dola, na levi pa prehod Luknja nad globoko grapo Korit. 

višina: 707 m Zadnjica

Ni opisa
1.3 km, 20 minut Zadnjica - Trenta

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po cesti skozi naselje pridemo Na Log. Z Loga v Trenti gremo po gozdni cesti, ki se od regionalne ceste proti Vršiču odcepi v dolino Zadnjice na ovinku pod Zlatorogom. Prva hiša na desni strani ceste je dom pokojnega gorskega vodnika Kopiščarja. Malo naprej je nad levim bregom potoka Krajcarica studenec enakega imena, ki je zavarovan kot naravna znamenitost. Kmalu za Kopiščarjevo domačijo nas tabla ob cesti opozori, da vstopamo v osrednje območje Triglavskega narodnega parka. Z leve priteče manjši potok, ki se izliva v Krajcarico. Po 20 min zmernega vzpona pridemo do velikega parkirišča Na placu, kjer se na levo odcepi pot k Pogačnikovemu domu.

višina: 642 m Trenta

Trenta je zelo razloženo, kar 16 km dolgo naselje v istoimenski gorski dolini. Edini strnjeno pozidani del naselja je zaselek Na Logu (620 m) v Osrednji Trenti, ki je tudi središče kraja in doline. Zaselek Pri cerkvi (713 m) in okoliške kmetije navzgor ob Soči sestavljajo Zgornjo Trento, pod izvirom Soče pa začne Zadnja Trenta ali Zapoden. Od Loga navzdol je najprej zaselek Dimnik, potem pa zelo razpotegnjena Spodnja Trenta. Naselje Trenta je imelo 1869 leta 357 prebivalcev, leta 1900 339, leta 1931 346 (verjetno so prišteti tudi italijanski obmejni in vojaški uslužbenci), po 2. svetovni vojni pa se je začela dolina prazniti. Leta 1948 so v Trenti našteli še 281, leta 1991 pa le 120! V zadnjem času dolina ponovno oživlja!

Pokrajinsko je Trenta del Zgornje Soške doline od bovške kotline navzgor. V ožjem pomenu pa se prava Trenta začne v tesneh nad vasjo Soča. Dolino obdajajo veličastni alpski vrhovi Bavški Grintovec, Pelci, Jalovec, Mojstrovka, Prisojnik, Razor, Pihavec, Triglav, Kanjavec in Lepo Špičje. Trenta je med našimi najlepšimi alpskimi dolinami; v Triglavski narodni park je bila vključena leta 1981.

Prvi pisni viri iz 14. stol. govorijo o trentarski planini Trebiščina, ki je bila v posesti oglejskega patriarha. O imenu Trenta je več domnev. Nekateri menijo, da so bili prvi rudarji in fužinarji v Trenti vojaški begunci in pobegli kaznjenci iz Južne Tirolske. Trenta naj bi tedaj dobila ime, ki spominja na Trident - Trento v Poadižju. Drugi zatrjujejo, da je ime Trenta ostanek kulturne dediščine alpskih staroselcev.

Trenta je med našimi najbolj opevanimi dolinami. Prvi jo je opisal leta 1782 dr. Baltazar Hacquet (1739-1815), kirurg, naravoslovec, gornik, etnolog ter prvi raziskovalec naših gora. Nemški pesnik Rudolf Baumbach jo opeva v epu Zlatorog, ki 9a je slovensko prepesnil Anton Funtek. Trentski duhovnik Anton Červ jo je opisal leta 1874 v slovenščini, enako tudi leta 1907 župnik Josip Abram. Najpomembnejši pisni spomenik pa ji je prav gotovo postavil dr. Julius Kugy.

Na Logu stoji informacijsko središče Triglavskega narodnega parka DOM TRENTA. V njem so predstavljene naravne posebnosti parka ter bogata etnološka, kulturna in zgodovinska dediščina Trente. V domu so tudi prodajalna knjig, spominkov in domačih izdelkov, turistična pisarna in ambulanta ter osem turističnih apartmajev. Informacije (065) 89-330. Na Logu je tudi trgovina Erne Zorč, v dolini pa je pri zasebnikih tudi nekaj turističnih sob in apartmajev.


1.2 km, 20 minut Trenta - Gajnžer (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Gajnžer (razpotje)

Ni opisa
1.9 km, 30 minut Gajnžer (razpotje) - Spodnja Trenta

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 568 m Spodnja Trenta

Ni opisa
4.9 km, 1 ura 20 minut Spodnja Trenta - Brvce (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 497 m Brvce (razpotje)

Ni opisa
1.2 km, 20 minut Brvce (razpotje) - Soča

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 492 m Soča

Ni opisa
6.8 km, 1 ura 50 minut Soča - Spodnja postaja žičnice Golobar

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 459 m Kal - Koritnica

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 460 m Bovec

Ni opisa
0.3 km, 10 minut Bovec - Kaninska vas

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 491 m Kaninska vas

Ni opisa
1.5 km, 30 minut Kaninska vas - Zavrzelno

Opis:

Bovec zapustimo po asfaltirani cesti proti Plužnam.

višina: 538 m Zavrzelno

Ni opisa
1.7 km, 50 minut Zavrzelno - Gošča

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 780 m Gošča

Ni opisa
1.5 km, 1 ura 10 minut Gošča - Planina Krnica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1254 m Planina Krnica

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1439 m Planina Krnica (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Opis:

Od zgornje postaje žičnice na Prestreljeniških podih (2202 m). To je najugodnejši pristop. Najprej se vzpnemo na levo v bližnje sedelce do vpadnice pod Prestreljenikovim oknom od tam pa po zgornji poti (spodnja gre k Domu Petra Skalarja) visoko nad Velikim grabnom do sedla med Osojnico na j. strani in Hudim Vršičem v s. grebenu, kjer se priključi pot od Doma Petra Skalarja.

višina: 2265 m Veliki graben (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Od tod po stezi čez melišča Dolgi prodi na mejni greben, od koder se odpre pogled na skupino Montaža in Viša. Po grebenu pridemo do izpostavljene, a dobro zavarovane Kaninske škrbine (2490 m), po kateri se povzpnemo na s. pobočje in po njem na vrh.

višina: 2580 m Visoki Kanin
Vrh:

VISOKI KANIN, 2587 m, je najvišji vrh Kaninskega pogorja, najbolj vzhodnega dela Zahodnih Julijskih Alp.

Kaninsko pogorje je najobsežnejše pogorje Zahodnih Julijskih Alp. Njegovo trikotno obliko omejujeta na s. strani Reklanska in Rabeljska gorska dolina, na jz. Rezija, na v., jv. in j. pa dolina Koritnice, Bovška kotlina in dolina Učje. Po glavnem grebenu, v katerem se dviguje tudi Visoki Kanin, poteka državna meja. Na j. in s. strani grebena se 200 do 300 m pod njim raztezajo obširne, večinoma gole visokogorske kraške planote z razpokami, žlebiči, kotliči, brezni in ledeniško preoblikovanimi krnicami. Planota se s precej strmimi, poraščenimi bregovi lomi v Bovško kotlino. Nekoč je bilo v nižjem delu pogorja več planin, zdaj pasejo le na obnovljeni planini Krnica (1240 m). Tudi na italijanski strani sta tik pod grebenom dva manjša ledenika: Kaninski in Prestreljeniški led; na tej strani so tudi stalna snežišča.
Kaninsko pogorje je zgrajeno iz zgornjetriasnih apnencev in dolomitov. Voda ob obilnih padavinah pronica v notranjost pogorja in pride na dan v mnogih izvirih nad Bovško kotlino in dolinama Soče in Učje; eden takih je slap Boka pri Žagi. Pogorje ima zaradi bližine morja in obrobne lege največ padavin v Julijskih Alpah. Debela snežna odeja leži do poletja. Na Kaninskih in Prestreljeniških podih so obširna smučišča, smučišča pa so tudi na italijanski strani nad prevalom Neveja.

V kaninskem pogorju je več lepih razglednih vrhov, na katere pripeljejo markirana pota. V mejnem grebenu so to poleg Visokega Kanina še Prestreljenik (2499 m), Velika Črnelska špica (2332 m) in Jerebica (2126 m), v. od glavnega grebena pa Rombon ali Veliki vrh (2208 m). Pristop na te vrhove, razen na Jerebico, je močno olajšan, če se na Prestreljeniške pode pripeljemo z gondolsko žičnico.

Visoki Kanin stoji nekako v sredi Kaninskega pogorja. V. vesine se spuščajo na melišča Dolgi prodi, z. od Kaninskih podov, kratka s. stena pa pada na ledenik Kaninski led. Vrh je zlit z malo nižjim Malim Kaninom (2572 m) na j. strani. Prvi se je leta 1842 povzpel na vrh Otto Sendtner. Vse do izgradnje gondolske žičnice je bil Veliki Kanin (in tudi drugi vrhovi) zaradi dolgega pristopa slabo obiskan.

Visoki Kanin je eno najlepših razgledišč v tem delu Julijskih Alp. Na v. strani so pod nami obširni Kaninski podi, Bovška kotlina ter vrhovi in grebeni Vzhodnih Julijskih Alp z Jalovcem, Triglavom, Krnom in Spodnjimi Bohinjskimi gorami. Od vrha proti dolini Učje se pred nami zvije j. greben Kaninskega pogorja z več dvatisočaki, med katerimi je najvišji Vrh Laške Planje (2448 m). V tej smeri je zatem Stolovo pogorje, daleč na obzorju pa se za Furlansko ravnino blešči Tržaški zaliv. Na z. strani sta globoko pod nami Reklanska dolina in Rezija, naprej pa se kažejo vrhovi Dolomitov. Proti s. je prelep pogled na mogočno skupino Viša in Montaža, sv. pa na Mangrtsko pogorje.