Išči po točkah

Začetek: Aljažev dom v Vratih

Konec: Mali Triglav

Razdalja: 6.2 km Čas hoje: 5 ur 30 minut Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 999 m Aljažev dom v Vratih
Planinska postojanka:

Dom stoji ob robu gozdne jase v zgornjem delu doline Vrat. Imenuje se po Jakobu Aljažu (1845-1927), "Triglavskem župniku z Dovjega, skladatelju in planinskem piscu, ki ima velike zasluge za razvoj slovenskega planinstva in v odporu proti potujčevanju triglavskih gora.

Jakob Aljaž je postavil prvo leseno kočo, ki so jo odprli 9. julija 1896, potem pa je na planoti pred sedanjim domom zgradil prvi Aljažev dom, ki so ga odprli 7. avgusta 1904.

Dom je marca 1909 porušil plaz z Dolkove špice. Aljaž je takoj organiziral gradnjo novega doma na sedanjem, varnejšem mestu; odprli so ga 17. julija 1910; zunanjost doma se do danes ni spremenila.

Dom je upravljal osrednji odbor SPD; po 2. svetovni vojni ga je prevzelo PD Ljubljana-matica, ki ga je maja 1950 predalo PD Dovje-Mojstrana. Novi lastnik je leta 1952 zgradil gospodarsko poslopje s pomožnimi prostori in skupnimi ležišči ter kupil bližnjo Šlajmerjevo vilo in jo uredil kot depandanso. Leta 1958 je Aljažev dom dobil telefon. Leta 1975 so v nekdanji vojaški stražnici ob poti proti spomeniku uredili zimsko sobo. Notranjost Aljaževega doma so v letih 1976-1978 temeljito obnovili in preuredili ter dogradili kletni prizidek; prenovljeni dom so odprli 25. junija 1978.

Dom je odprt od začetka maja do konca oktobra. V dveh gostinskih prostorih je 90 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 110 sedežev; v 8 sobah je 23 postelj, na 7 skupnih ležiščih pa 115 ležišč; v zimski sobi so 4 ležišča in štedilnik; WC in umivalnice v vseh objektih; gostinska prostora ogrevana s pečmi; tekoča voda, telefon. Od septembra 2003 dalje je Aljažev dom priklopljen na električno omrežje.



Opis:

Od Aljaževega doma gremo po gozdnati ravnici proti Triglavski severni steni. Po 5 min pridemo iz gozda do spomenika padlim partizanom gornikom: na prirodnem balvanu stoji velik plezalni klin z vtaknjeno vponko.

Od spomenika do Doma Valentina Staniča pod Triglavom lahko gremo po dveh poteh: po Tominškovi poti ali po poti čez Prag. Tominškova pot je malo krajša, a bolj izpostavljena in zlasti v zgodnjem poletju zaradi strmih, zasneženih grap nevarna za neizkušene in slabše opremljene planince. Pot čez Prag je pol ure daljša, je pa zložnejša in je predvsem za sestop primernejša.


Ni opisa

Opis:

Po Tominškovi poti.

Na razpotju pri spomeniku zavije Tominškova pot levo čez prodnato strugo Bistrice v položen bukov gozdič. Kmalu prečkamo hudourniško grapo, potem pa se strmo vzpnemo skozi gozd in ruševje do izteka globoke grape nad gozdno mejo. Ob točki 1300 m imamo lep razgled na Stenar, Rogljico in Škrlatico ter na dolino Vrat pod nami. Na vsakih 100 m nam krajšajo čas višinske oznake. Nad nami se dvigajo skladi sz. stene Cmira (2393 m). Po rušnati rebri z redkimi macesni se v ključih precej strmo vzpnemo na razgledno glavo, imenovano "Bife". Do sem smo hodili kakšni dve uri. Po premagani strmini, ki je do sem najhujša, malo počivamo in si v miru privoščimo imeniten razgled. Severna stena Triglava se mogočno dviga nad zgornjim koncem doline Vrat; desno od stene je globoka zareza Luknja, ki loči ostenje Triglava od Pihavca, potem pa se proti s. zvrstijo Bovški Gamsovec, Stenar in Škrlatica.

Z razgledne glave krenemo na skrbno varovane police Cmirovega ostenja. Nad točko 1700 m gremo mimo nekdanjega naravnega Okna, potem pa moramo prečiti strmi Hudičev žleb, kjer leži sneg ponavadi še dolgo v poletje. Pot nas naprej vodi prek dobro zavarovane odprte in ne prestrme z. stene Begunjskega vrha (2461 m). Triglavska severna stena je čedalje bližja, globina pod nami vedno večja. Ko se pot za kratek čas zravna, pridemo na razgledni pomol Kozja dnina, odkoder zagledamo pred seboj jz. steno vršnega dela Begunjskega vrha, pod sabo pa drobno pot čez Prag. Kmalu se na grušču pod steno obe poti združita in pripeljeta do bližnjega Begunjskega studenca (2100 m) pod velikim previsom Begunjskega vrha. Ni planinca, ki ne bi pri studenčku počival, malical in se odžejal. Tudi na tem počivališču pokažimo, da smo kulturni planinci: odpadke odnesimo s seboj!

Od Aljaževega doma do Begunjskega studenca je slabe 4 h. Pot spada med zelo zahtevne poti: police v Čmirovi in Begunjski steni, prečenje "Hudičevega žleba", snežišča v grapah. Prek vseh težavnejših delov poti nam pomagajo žične vrvi in oprijemni klini. Potreben je cepin. Pot ni za vrtoglave.

višina: 2090 m Begunjski studenec

Ni opisa

Opis:

Od Begunjskega studenca gremo nekaj časa močno navkreber do razpotja. Na desno zavije pot čez škrapasti Kotel k Triglavskemu domu na Kredarici.


Ni opisa

Opis:

Po Tominškovi poti.

višina: 2515 m Triglavski dom na Kredarici
Planinska postojanka:

Dom stoji na Kredarici, vzpetini v grebenu med Rjavino in Triglavom. Prvo Triglavsko kočo na Kredarici je na svetu, ki ga je kupil Jakob Aljaž, po njegovi zamisli postavilo SPD; slavnostno so jo odprli 10. avgusta 1896. Skromno kočo so leta 1909 povečali in jo ob otvoritvi, 8. septembra 1909, preimenovali v Triglavski dom na Kredarici. Po 2. svetovni vojni upravlja dom PD Ljubljana-matica, ki je v letih 1953 in 1954 zgradilo velik prizidek in s tem povečalo zmogljivost doma; povečani dom so odprli 8. avgusta 1954. Zaradi vedno večjega obiska dom ni bil več kos svojim nalogam, zato se je PD Ljubljana-matica odločilo za povečavo doma. Z veliko družbeno pomočjo je v poletnih sezonah 1982 in 1983 zgradilo in opremilo velik trinadstropni prizidek in ga funkcionalno povezalo s starim objektom; slovesna otvoritev je bila 17. septembra 1983 v počastitev 90-letnice ustanovitve SPD. Leta 1984 so obnovili še stari dom in s sklepno slovesnostjo 20. oktobra 1984 so bila vsa dela s povečavo in obnovo končana. V prizidku doma je tudi meteorološka postaja. PD Ljubljana-matica si zelo prizadeva izboljšati ekološke probleme na Kredarici. Leta 1992 so montirali prvih 20 sončnih celic, ki spreminjajo sončno v električno energijo. Ta sistem so z leti močno povečali, leta 1998 pa so ga dopolnili še z vetrnim generatorjem. Leta 1994 so zgradili zunanje suho stranišče, ki zaradi slabe izvedbe projekta ne deluje dobro. Leta 1992 so vključili mobitel, sedaj pa ima dom normalno telefonsko povezavo. Dom je odprt vse leto; redno je oskrbovan od konca junija do konca septembra, ob drugem času pa postrežejo meteorologi in omogočijo prenočevanje. V petih gostinskih prostorih je 300 sedežev, dva točilna pulta; v 30 sobah je 140 postelj, na 8 skupnih ležiščih pa 160 ležišč; WC in umivalnice z mrzlo vodo v vseh nadstropjih; v jedilnici kmečka peč; voda kapnica, agregat za elektriko, mobitel.



Opis:

Izpred Triglavskega doma se spustimo nekoliko navzdol na sedelce pod Malim Triglavom, kjer se razcepijo poti desno v Vrata, levo na Planiko in naravnost na Triglav. S sedelca se vzpnemo po gruščnati rebri naravnost navzgor proti veliki, že od dale vidni markaciji, ki nam pokaže smer v skalovje Malega Triglava. Kmalu se srečamo s klini in z v skalo vsekanimi stopnicami, ki nas popeljejo v levo okrog skalnatega roba. Množica klinov, žične vrvi in vsekane stopinje nam olajšajo vzpon čez dosti strmo in izpostavljeno v. steno Malega Triglava. Ko smo že precej visoko, zavije pot po polički na desno in z nje strmo ob klinih in žični vrvi doseže položnejši greben. Na robu, tik pod slemenom Malega Triglava, se z leve priključi pot s Planike. Kdor je ob vrnitvi namenjen k Planiki, navadno tu pusti nahrbtnik. Še malo vkreber, pa smo na vrhu Malega Triglava (2725 m); za nami je polovica poti.

višina: 2726 m Mali Triglav

Ni opisa