Išči po točkah

Začetek: Preval Čez Brežice

Konec: Goli Cirnik

Razdalja: 264.2 km Čas hoje: 89 ur 5 minut Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 2009 m Preval Čez Brežice

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2313 m Mali Ozebnik

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2065 m Zavetišče pod Špičkom
Planinska postojanka:

Zavetišče stoji na robu melišča na vzhodni strani že od daleč vidne skalnate ostrice, imenovane Špiček. V prvo skromno zavetišče so jeseniški planinci preuredili nekdanjo italijansko vojaško opazovalnico, odprli so ga 6. avgusta 1950. Leta 1961 so zavetišče obnovili in ga opremili z ležišči. Zaradi izredne lege ob poti na Jalovec je postalo pretesno, zato so leta 1979 izdelali načrte za novogradnjo. Leta 1981 so staro zavetišče podrli in začeli graditi novo. Leta 1983 so zgradili še prizidek s sanitarjami in zimsko sobo. Novo zavetišče so slovesno odprli 3. julija 1983 ob 80-letnici organiziranega planinstva v občini Jesenice in 90-letnici ustanovitve SPD. Leta 1993 so pri zavetišču namestili 2000-litrsko cisterno za vodo.Zavetišče je odprto od začetka julija do konca septembra. V notranjem prostoru je 5 sedežev, pri mizah pred postojanko pa 20; na skupnem ležišču je 30 ležišč, v zimski sobi pa 4; notranji prostor ogrevajo s pečjo; v zimski sobi je štedilnik; sanitarije, voda kapnica, plinska razsvetljava.



Opis:

Od zavetišča ali z razpotja pod njim se še nekaj časa spuščamo po poti, po kateri smo prišli z Vršiča. Po slabih 30 min pridemo do ruševja, kjer nas kažipot opozori na odcep poti v Trento in na Kanski preval sz. pod Bavškim Grintavcem.


Ni opisa

Opis:

Malo pod odcepom se poti razideta; v Trento pelje leva pot. Po z ruševjem poraslem pobočju, imenovanem Staro utro, se nekaj časa spuščamo proti jv. Ko pridemo v gozd, se pot kmalu obrne proti v. in ponovno pripelje med rušje. Zložneje nadaljujemo do razpotja, kjer se z leve priključi pot od lovske koče.

višina: 1395 m Rutarska Trenta

Ni opisa

Opis:

Po gozdu se spustimo na nekdanjo planino Trento (1381 m), ki je že docela zarasla.

S planine se pot v mnogih serpentinah spušča po listnatem gozdu; po dobri uri pridemo do gozdarske koče, kjer je tudi stalni studenec »V Korenjaku«. Od gozdarske koče se pot bolj strmo spusti do roba nad Zadnjo Trento. Po redkem gozdu se pot v okljukih strmo spušča; ob poti so počivališča s klopmi in mizami. Ko se približamo dolini, že vidimo skozi presledke med drevjem ostrnice, s kamnitimi ogradami ograjene skromne njive in značilne trentarske hiše v Zapodnu. V dolino pridemo pri Floriju (963 m), ki je zadnja najvišja domačija naselja Trenta.

višina: 960 m Zadnja Trenta

Ni opisa

Opis:

Od Florijeve domačije gremo do bližnjega parkirišča, kamor pripelje cesta od Koče pri izviru Soče. Po cesti, ki se zložno spušča po planem dolinskem dnu Zadnje Trente, ki mu pravijo Zapodnem, gremo vse do koče. Obdaja nas prelep gorski svet. Na levi se dvigajo obširna pobočja Velike Dnine, na desni strmine Ušjo. Nad iztekom doline se pogled ustavi na belih stenah Prisojnika, Razorja in Planje. Po dolini teče Suhi potok, ki pa se prikaže izpod grušča šele na polovici poti med Florijem in Kočo pri izviru Soče. Od Florija do koče je 30 minut.

višina: 895 m Koča pri izviru Soče
Planinska postojanka:

Koča stoji ob cesti v Zadnjo Trento malo pod izvirom reke Soče. Prvo skromno kočo je PD Jesenice preuredilo iz bivšega italijanskega vojaškega objekta in jo odprlo 7. junija 1953 v počastitev 60-letnice SPD. Kljub vzdrževanju objekt ni zdržal zahtev naraščajočega turizma, zato so ga temeljito obnovili in razširili ter uredili kiosk za prodajo spominkov, razglednic in planinske literature; prenovljeno in povečano kočo so odprli leta 1973. Ker delovni in sanitarni pogoji zaradi vsako leto večjega obiska ne ustrezajo več, so leta 1994 začeli s pripravami za adaptacijo in razširitev koče.Koča je odprta od prvomajskih praznikov do konca oktobra.V gostinskem prostoru je 24 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 24 sedežev; v dveh sobah je 14 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat za elektriko.



Opis:

Od Koče pri izviru Soče nadaljujemo SPP proti Logu v Trenti. Po petih minutah hoje po cesti pridemo malo naprej od hiše Trenta 69c do table, ki označuje začetek Soške poti. To pot je uredila in z zelenim lipovim listom označila uprava Triglavskega narodnega parka; pelje ob Soči do vasi Soča, vendar zadnji del poti še ni urejen. Po stezi se spustimo proti Soči. Lepa senčna pot v bližini žuboreče Soče nas bo pripeljala do mostu čez Sočo na vršiški cesti. Na griču Na Turi zagledamo velik bronast kip dr. Juliusa Kugya, kamor smo namenjeni. Po cesti gremo zložno navzgor. Najprej prekoračimo po mostu potok Limarica, potem se odcepi na levo cesta proti Koči pri izviru Soče, mi pa se po vršiški cesti vzpnemo do ostrega ovinka, s katerega se odcepi na desno lepa pot do spomenika. Od koče 45 minut.

Alpski botanični vrt Juliana

V bregu pod Kuklo ga je leta 1926 ustanovil tržaški trgovec in posestnik Albert Bois de Čhesne (1871-1953). Z nasveti mu je pomagal tudi prijatelj dr. Kugy, ki mu je povedal tudi za rastišča redkih rastlin. Nadmorska višina vrta je okoli 800 m, meri pa 2572 kvadratnih metrov. V njem so posadili rastline z Julijskih Alp, Karavank, Kamniških in Savinjskih Alp ter s predalpskega sveta. Precej rastlin so prinesli tudi s Pirenejev, Kavkaza, Atlasa, Zahodnih Alp in od drugod. Od leta 1949 vrt redno vzdržuje Prirodoslovni muzej Slovenije. Leta 1951 so z republiškim odlokom zavarovali Julian kot naravni spomenik, hkrati pa še naravni gozdni rezervat pod Kuklo. Obisk alpskega vrta je najlepši maja in junija, ko cveti največ gorskega cvetja.

višina: 773 m Trenta (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 742 m Korita (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Ko po mostičku prekoračimo Sočo, pridemo na regionalno cesto, po kateri pridemo do zaselka na Logu. Reka nas bo spremljala sprva na levi, potem na desni strani. Ko pridemo na levi breg Soče, opazimo na previsni skali ob cesti spominsko ploščo najslavnejšim trentarskim gorskim vodnikom, ki so jo odkrili 24. septembra 1957. Ko stopamo ob robu ceste naprej, nas kmalu povabi tabla Alpski botanični vrt Juliana na ogled botaničnega vrta. V bregu pod Kuklo ga je leta 1926 ustanovil tržaški trgovec in posestnik Albert Bois de Chesne (1871-1953). Z nasveti mu je pomagal tudi prijatelj dr. Kugy, ki mu je povedal tudi za rastišča redkih rastlin. Nadmorska višina vrta je okoli 800 m, meri pa 2572 kvadratnih metrov. V njem so posadili rastline z Julijskih Alp, Karavank, Kamniških in Savinjskih Alp ter s predalpskega sveta. Precej rastlin so prinesli tudi s Pirenejev, Kavkaza, Atlasa, Zahodnih Alp in od drugod. Od leta 1949 vrt redno vzdržuje Prirodoslovni muzej Slovenije. Leta 1951 so z republiškim odlokom zavarovali Juliano kot naravni spomenik, hkrati pa še naravni gozdni rezervat pod Kuklo. Obisk alpskega vrta je najlepši maja in junija, ko cveti največ gorskega cvetja.

Po nekaj korakih proti zaselku Pri cerkvi pridemo do Tožbarjevega znamenja, male kamnite kapelice v spomin na gorskega vodnika Antona Tožbarja - Špika. Decembra 1891 je umrl pod Prisojnikom, ko ga je podkopal pod seboj izpodsekani macesen. To nesrečo ponazarja podoba domačega slikarja v kapelici. Še nekaj korakov, pa smo v zaselku Pri cerkvi.

višina: 719 m Pri cerkvi

Dr. Julius Kugy, gornik in planinski pisatelj, se je rodil 19, julija 1858 v Gorici, umrl 5. februarja 1944 v Trstu. Po očetovi in materini strani je imel slovenske prednike. Očetov rod je živel Pod Lipo pri Podkloštru na Koroškem, mati pa je bila najstarejša hči slovenskega pesnika Jovana Vesela — Koseskega. Dr. Julius Kugy je študiral pravo na Dunaju, kjer je leta 1882 doktoriral. Živel je. v Trstu kot veletrgovec. »Kugy se v svojem širokem kozmopolitizmu za izvor in preteklast svojega rodu ni prida zanimal« je v Planinskem vestniku zapisal prof. France Avčin ob odkritju spomenika v Trenti in še nadaljeval »Kugy je često sam priznaval, da je slovenskega pokolenja.« Starši so govorili nemško, kot je bilo takrat v navadi v meščanskih družinah in so tudi Juliusa vzgojili v tem jeziku.

Kugy se je sprva zanimal za gore kot navdušen botanik. V Trenti je iskal čudežno rožo Scabioso Trento; ob tem je odkrival lepote te doline in Julijskih Alp. Leta 1875 je bil prvič na Triglavu, na Jalovcu pa leta 1878; leta 1880 so Kugy ter vodnika Andrej Komac in Matija Kravanja prvi splezali na Škrlatico. Do leta 1912 je sistematično prehodil in preplezal Julijske Alpe ter opravil okoli 50 prvenstvenih vzponov. Spremljali so ga trentarski vodniki. Najprej stari Anton Tožbar — Špik, ki mu je 21. aprila 1871 pod Planjo odgriznil obstreljeni medved spodnjo čeljust in del jezika, potem Andrej Komac — Mota in Jože Komac — Pavr, ki so mu Trentarji zaradi njegovih plezalnih sposobnosti in podvigov nadeli vzdevek »Divji Jože«. Kugyja je veliko spremljal tudi znani vodnik Anton Ojcinger iz Ovčje vasi pri Trbižu.

Lepote Julijskih Alp in svoja doživetja je opisoval v avstrijskih gorniških časopisih in italijanskih revijah. Napisal je 7 knjig, ki so vse izšle tudi v slovenskem prevodu. Prva in najboljša »Iz življenja gornika« je izšla leta 1925. Z občutenimi toplimi besedami je predstavil slovenske gore vsemu svetu.

Posebno priznanje pa si Kugy zasluži zaradi svojega iskrenega, toplega človeškega odnosa do vodnikov in drugih preprostih ljudi, s katerimi je skupaj plezal ali se z njimi srečeval v Trenti in drugih krajih.

Slovenski planinci so se velikemu gorniku in poetu Julijskih Alp oddolžili s spomenikom, ki so ga odkrili 3. avgusta 1953 ob praznovanju 60-letnice ustanovitve SPD. Velik bronast kip, delo kiparja Jaka Savinška, upodablja Kugyja, kako sedi na skali in zamaknjeno gleda Jalovec, eno njegovih najljubših gora.

Tožbarjevo znamenje je mala kamnita kapelica v spomin na gorskega vodnika Antona Tožbarja - Špika. Decembra 1891 je umrl pod Prisojnikom, ko ga je podkopal pod seboj izpodsekani macesen. To nesrečo ponazarja podoba domačega slikarja v kapelici.


2.2 km, 1 ura 5 minut Pri cerkvi - Trenta

Opis:

Od cerkve gremo po cesti mimo značilne Pavrove domačije z mostovžem na vaško pokopališče, na katerem so pokopani tudi vsi trentarski gorski vodniki. Na tem pokopališču ima v kotu pri mrliški vežici svoj zadnji dom prof. dr. France Avčin (1910-1984), elektrotehnik, strokovnjak za varnost v gorah, navdušen gornik, alpinist, gorski reševalec, pisatelj, predavatelj in varstvenik narave. Po drugi svetovni vojni je bil prvi predsednik SPD. Napisal je več strokovnih, planinskih in naravoslovnih knjig, člankov, predavanj in referatov, med njimi čudovito planinsko knjigo »Kjer tišina šepeta«, ki je izšla že v več izdajah, ter knjigo z naravovarstveno vsebino »Človek proti naravi«. Bil je velik ljubitelj Trente in gora okoli nje, zato je želel, da bi bil pokopan v tej lepi dolini.

Zraven vaškega pokopališča je tudi vojaško pokopališče, na katerem so pokopani vojaki, ki so med 1. svetovno vojno umrli v vojaški bolnišnici v Trenti, ruski ujetniki, ki so v letih 1915-1918 gradili vršiško cesto na trentarski strani in italijanski vojaki alpini, ki so se smrtno ponesrečili v trentarskih gorah med svetovnima vojnama.

S pokopališča se vrnemo na cesto. Kmalu je levo ob cesti Štrukljeva domačija, na kateri je spominska plošča Antonu Bergincu, p.d. Štruklju (1837-1888). Bil je med prvimi vodniki in informatorji redkih turistov, ki so takrat prihajali v Trento. Njegov sin Ivan je prvi preplezal Triglavsko severno steno. Med cesto in Sočo opazimo kamp z gostiščem, cesta pa nas popelje mimo Počitniškega doma Tekstine iz Ajdovščine in več hiš, tudi novejših. Kmalu pridemo na vrh krajšega klanca Mali Vršič (700 m), kjer je na levi Marijino znamenje s kipcem Marije z detetom v niši kapelice. Odpre se lep pogled na zaselek Na Logu, današnje središče Trente in na globoko korito Soče. Česta se oddalji od Soče in se po klancu spusti v bližini nekdanje planinske koče Zlatorog v dno doline, kamor se izteka stranska dolina Zadnjica.

višina: 642 m Trenta

Trenta je zelo razloženo, kar 16 km dolgo naselje v istoimenski gorski dolini. Edini strnjeno pozidani del naselja je zaselek Na Logu (620 m) v Osrednji Trenti, ki je tudi središče kraja in doline. Zaselek Pri cerkvi (713 m) in okoliške kmetije navzgor ob Soči sestavljajo Zgornjo Trento, pod izvirom Soče pa začne Zadnja Trenta ali Zapoden. Od Loga navzdol je najprej zaselek Dimnik, potem pa zelo razpotegnjena Spodnja Trenta. Naselje Trenta je imelo 1869 leta 357 prebivalcev, leta 1900 339, leta 1931 346 (verjetno so prišteti tudi italijanski obmejni in vojaški uslužbenci), po 2. svetovni vojni pa se je začela dolina prazniti. Leta 1948 so v Trenti našteli še 281, leta 1991 pa le 120! V zadnjem času dolina ponovno oživlja!

Pokrajinsko je Trenta del Zgornje Soške doline od bovške kotline navzgor. V ožjem pomenu pa se prava Trenta začne v tesneh nad vasjo Soča. Dolino obdajajo veličastni alpski vrhovi Bavški Grintovec, Pelci, Jalovec, Mojstrovka, Prisojnik, Razor, Pihavec, Triglav, Kanjavec in Lepo Špičje. Trenta je med našimi najlepšimi alpskimi dolinami; v Triglavski narodni park je bila vključena leta 1981.

Prvi pisni viri iz 14. stol. govorijo o trentarski planini Trebiščina, ki je bila v posesti oglejskega patriarha. O imenu Trenta je več domnev. Nekateri menijo, da so bili prvi rudarji in fužinarji v Trenti vojaški begunci in pobegli kaznjenci iz Južne Tirolske. Trenta naj bi tedaj dobila ime, ki spominja na Trident - Trento v Poadižju. Drugi zatrjujejo, da je ime Trenta ostanek kulturne dediščine alpskih staroselcev.

Trenta je med našimi najbolj opevanimi dolinami. Prvi jo je opisal leta 1782 dr. Baltazar Hacquet (1739-1815), kirurg, naravoslovec, gornik, etnolog ter prvi raziskovalec naših gora. Nemški pesnik Rudolf Baumbach jo opeva v epu Zlatorog, ki 9a je slovensko prepesnil Anton Funtek. Trentski duhovnik Anton Červ jo je opisal leta 1874 v slovenščini, enako tudi leta 1907 župnik Josip Abram. Najpomembnejši pisni spomenik pa ji je prav gotovo postavil dr. Julius Kugy.

Na Logu stoji informacijsko središče Triglavskega narodnega parka DOM TRENTA. V njem so predstavljene naravne posebnosti parka ter bogata etnološka, kulturna in zgodovinska dediščina Trente. V domu so tudi prodajalna knjig, spominkov in domačih izdelkov, turistična pisarna in ambulanta ter osem turističnih apartmajev. Informacije (065) 89-330. Na Logu je tudi trgovina Erne Zorč, v dolini pa je pri zasebnikih tudi nekaj turističnih sob in apartmajev.


1.3 km, 30 minut Trenta - Zadnjica

Opis:

Po cesti skozi naselje pridemo Na Log. Z Loga v Trenti gremo po gozdni cesti, ki se od regionalne ceste proti Vršiču odcepi v dolino Zadnjice na ovinku pod Zlatorogom. Prva hiša na desni strani ceste je dom pokojnega gorskega vodnika Kopiščarja. Malo naprej je nad levim bregom potoka Krajcarica studenec enakega imena, ki je zavarovan kot naravna znamenitost. Kmalu za Kopiščarjevo domačijo nas tabla ob cesti opozori, da vstopamo v osrednje območje Triglavskega narodnega parka. Z leve priteče manjši potok, ki se izliva v Krajcarico. Po 20 min zmernega vzpona pridemo do velikega parkirišča Na placu, kjer se na levo odcepi pot k Pogačnikovemu domu.

višina: 707 m Zadnjica

Ni opisa

Opis:

Cesta je naprej za motorna vozila zaprta z zapornico. Nadaljujemo pot po gozdni cesti; nekaj korakov za zapornico prekoračimo Beli potok, struga je poleti suha, potem pa se cesta zložno vzpenja ob lepih senožetih z redkimi domačijami in počitniškimi hišicami ter razgledom na Kriške pode, Pihavec, Kanjavec, Vršac in Zadnjiški Ozebnik. Kmalu pridemo v bukov gozd, gozdna cesta postane slabša in ponekod bolj napeta. Z male zelenice zagledamo na desni korito Zadnjiškega Dola, na levi pa prehod Luknja nad globoko grapo Korit. 


Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1491 m Planina Zajavor

Ni opisa
1.4 km, 1 ura Planina Zajavor - Luknja

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1761 m Luknja

Luknja (1758 m) je preval iz doline Vrat v Trenta, prek katerega je peljala starodavna pot z Gorenjske na Primorsko. To je hkrati tudi prelaz med masivom Triglava in njegovim sosedom Pihavcem. Luknja je pomembno križišče planinskih poti. Tu se tudi začenja zelo zahtevna pot čez Plemenice na Triglav. Lep pogled na dolino Vrat in na prepadna ostenja gora, ki jo obkrožajo. Luknja uživa tudi sloves vremenske prerokinje: če je čista brez megle ali oblakov, bo lepo vreme.

Na Luknjo lahko pridemo tudi od Aljaževega doma v Vratih, 2 h.


2.3 km, 2 uri 25 minut Luknja - Sfinga (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2504 m Sfinga (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2638 m Triglavska škrbina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2399 m Dom Planika pod Triglavom
Planinska postojanka:

Dom stoji na visoki planoti Ledine na južni strani Triglava. Prvo kočico so zgradili pobudniki za ustanovitev društva "Triglavski prijatelji iz Bohinja in jo odprli 18. septembra 1871; imenovali so jo "Triglavski tempelj. Kočica je že do leta 1875 propadla. Na tem mestu je Nemško-avstrijsko planinsko društvo zgradilo leta 1877 novo kočo; leta 1880 jo je prodalo avstrijskemu Turistovskemu klubu, ki jo je obnovil in 3. avgusta 1880 odprl pod imenom "Koča Marije Terezije. Zraven koče so 13. avgusta 1911 odprli nov Dom Marije Terezije. Po 1. svetovni vojni je dom prevzelo SPD in ga preimenovalo v "Aleksandrov dom, koča pa je postala obmejna stražnica. Po 2. svetovni vojni je dom in kočo prevzelo PD Gorje, postojanka pa je dobila sedanje ime. Dom je ohranil nekdanjo zunanjo obliko, notranjost pa so večkrat preurejali. Leta 1987 so dotrajano kočo ("karavlo) porušili in namesto nje postopoma zgradili večjo depandanso, ki so jo slovesno odprli in blagoslovili 19. avgusta 1992. Leta 1993 so vključili mobitel.Dom je odprt od konca junija do konca septembra.V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, točilni pult; na klopeh pri domu je 40 sedežev; v 10 sobah je 82 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 41 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi in centralno kurjavo (sončne celice); vodna kapnica, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2020 m Konjsko sedlo

Ni opisa
0.9 km, 10 minut Konjsko sedlo - Kurica (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1754 m Kurica (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1645 m Zgornja Krma (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1563 m Krma (razpotje)

Ni opisa
4.1 km, 40 minut Krma (razpotje) - Pri lesi

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Pri lesi

Ni opisa
2.3 km, 2 uri 35 minut Pri lesi - Preval Lipanska vrata

Opis:

Od kažipota proti Lipanskim vratom. Sprva zložna gozdna pot pride kmalu v globoko grapo, po njej do konca in strmo na zelenice, od tod navzgor po gozdu, ruševju in skalnatem svetu ter mimo galerij na piano, odkoder zagledamo na drugi strani Krme mogočno Rjavino.

Pot nad Krmo do Lipanskih vrat spada zaradi snežišč v grapah in skalnate strmine pod Lipanskimi vrati med zahtevne poti.

višina: 1912 m Preval Lipanska vrata

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1627 m Blejska koča na Lipanci
Planinska postojanka:

Koča stoji na razgledni planini Lipanci na jugovzhodnem pobočju Lipanskega vrha v grebenu nad pokljuško planoto.

Prvo planinsko postojanko na Lipanci je PD Bled odprlo 6. junija 1951 v preurejeni pastirski koči. Leta 1976 so od blejskih kmetov kupili sosednjo pastirsko kočo ter jo predelali in povečali v prijetno planinsko postojanko; slovesno so jo izročili namenu 6. avgusta 1978.

Koča je odkar je v njej sedanji oskrbnik Jože Tomc odprta celo leto. V gostinskem prostoru je 30 sedežev, točilni pult, v klubskem prostoru pa je 45 sedežev; v 3 sobah je 12 postelj, na skupnem ležišču pa 36 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevan s pečjo, v klubskem prostoru kmečka peč; tekoča voda, elektrika.

Foto: Žiga



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1503 m Velika Preseka (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po gozdni poti zložno navzgor do naslednje gozdne ceste ter čez njo navkreber po gozdu.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Čez planino Kranjska dolina proti planini Javornik.

višina: 1282 m Planina Kranjska dolina

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od tod po cesti proti z. do poti, ki pripelje s planine Javornik.

višina: 1181 m Bohinjska ravan

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Mimo Pokljuške luknje in čez Pokljuške Rovte na Bohinjsko ravan.

višina: 647 m Jela (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Iz Krnice pri Zgornjih Gorjah po Geološki poti ob Ribščici.


Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 610 m Zgornje Gorje

Ni opisa
8.4 km, 2 uri 40 minut Zgornje Gorje - Slovenski Javornik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 558 m Slovenski Javornik

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 566 m Ratibovec (razpotje)

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Ratibovec (razpotje) - Moste

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 545 m Moste

Ni opisa
4.6 km, 1 ura 10 minut Moste - Rodine

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 539 m Rodine

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 584 m Begunje na Gorenjskem

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 637 m Slatna

Ni opisa
3 km, 50 minut Slatna - Hudi graben

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 668 m Hudi graben

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 677 m Brezje pri Tržiču

Brezje pri Tržiču, 680 m, 361 preb., je vas na prisojnem pobočju vzpetine Vaško (1046 m) ob regionalni cesti Tržič - Begunje na Gorenjskem, imenovani tudi »Podgorska cesta«, ker povezuje vasi pod goro Dobrča. Vaško je jv. del grebena Breške gore, ki se kot podaljšek Dobrče spušča proti Brezjam. AP, trgovina, gostilna. Zanimiva cerkvica sv. Neže.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na Pungartu se odcepi na levo cesta k cerkvi sv. Jurija, na desno pa pot na Dobrčo čez Bistriško planino. SPP gre po cesti naravnost proti regionalni cesti Tržič-Begunje, ki jo kmalu zagledamo na pobočju pod nami. Po nekaj minutah stopimo na asfaltno cesto; po njej zložno navkreber do Brezij pri Tržiču.

višina: 0 m Bistrica pri Tržiču

Ni opisa
2 km, 30 minut Bistrica pri Tržiču - Tržič

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pri AP v Tržiču gremo po mostu čez Tržiško Bistrico na Trg svobode, kjer takoj za poslopjem Gorenjske banke zavijemo po ozki Blejski ulici navzdol do potoka Mošenika. Po mostu na drugo stran, potem pa po klancu Kovrtnice navzgor ter skozi podvoz pod mednarodno cesto, ki pelje čez Ljubelj v Avstrijo, v naselje Bistrica. Po cesti skozi naselje pridemo do križišča pri velikem kostanju, kjer zavijemo desno navzgor po ulici Pot na Bistriško planino, ki se dokaj strmo vzpenja do kapelice na sedlu Pungart. Ves čas imamo pred seboj cerkev sv. Jurija na hribčku levo od sedla; na desni pa so še komaj vidne razvaline Hudega gradu.

višina: 514 m Tržič

Tržič, 515 m, 3.920 preb., industrijsko mesto ob sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika v ozki dolini med Kriško goro in Dobrčo ob prehodu iz gorskega sveta na gorenjsko ravnino. Ker je bilo v ozki dolini premalo prostora, se je mesto v zadnjih dvajsetih letih razširilo proti jz. na teraso nad desnim bregom Tržiške Bistrice; novo naselje imenujejo Bistrica. Osrednji del starega mesta je stisnjen med Tržiško Bistrico in pobočjem na z. strani, po katerem je speljana nova cesta proti Ljubelju; središče novega naselja Bistrica je pri trgovskem centru »Deteljica«. Po dolini je že v rimskih časih in v srednjem veku peljala stara tovorna pot čez Ljubelj, ki so jo v letih 1560 - 1575 razširili v cesto. Cesta in obilo vode so omogočili razvoj raznih obrti, najprej fužinarske, potem usnjarske, čevljarske in tkalske. Kraj se prvič omenja leta 1320; leta 1492 pa je dobil trške pravice, ko se je začela razvijati tudi trgovina. Najstarejši del Tržiča je bil na levem bregu Tržiške Bistrice okoli župne cerkve in na klancu pod njo; po požaru leta 1689 se je začel širiti tudi na desni breg. Leta 1811 je trg prizadel katastrofalen požar, ko so razen enega pogorela vsa poslopja. Zgradili so nov Tržič, ki se je postopoma spreminjal iz obrtnega v industrijsko središče. Na desnem bregu Tržiške Bistrice je mesto ohranilo podobo, kakršno je dobilo po požaru. Leta 1926 je postal Tržič mesto. Danes je v njem več pomembnih tovarn: tovarna obutve Peko, Bombažna predilnica in tkalnica, Tovarna kos in srpov, podjetje za elektroniko Mikro, itd. Tržič je sedež občine, v mestu je več trgovin in gostišč, galerija, pošta, banka, sedež Planinskega društva (Balos št. 4) ter raznih organizacij in društev. Tržič ima zelo dobre avtobusne zveze z Ljubljano in Kranjem.

V mestu si velja ogledati stari mestni jedri na levem in desnem bregu Tržiške Bistrice, župno Marijino cerkev z gotskim portalom, slikami L. Layerja, M. Langusa, J. Mežana in N. Pirnata ter s križevim potom Jurija Šubica, tržiški muzej v Kajži z bogato čevljarsko zbirko, galerijo in znamenito Kurnikovo hišo s spominsko sobo ljudsko pesnika Vojteha Kurnika in etnografsko razstavo.


1.2 km, 20 minut Tržič - Slap

Opis:

lz Tržiča po Cankarjevi cesti ob Tržiški Bistrici skozi naselje Slap.

višina: 0 m Slap

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 690 m Lom pod Storžičem

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 808 m Grahovše

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Grahovše - Slaparska vas

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 819 m Slaparska vas

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1121 m Dom pod Storžičem
Planinska postojanka:

Dom stoji na robu planine Jesenje nad zgornjim koncem Lomske doline pod severnim ostenjem Storžiča. Tržiški planinci so uredili prvo planinsko kočo pod Storžičem leta 1938 v najeti planšarski koči, ki pa je 3. januarja 1939 pogorela. Jeseni 1945 so kočo zasilno obnovili in jo naslednje leto tudi popolnoma uredili. Ker koča ni ustrezala, so začeli graditi sedanji dom, ki so ga odprli sredi septembra 1951. S preureditvijo prostorov leta 1955 so pridobili nova ležišča. 29. novembra 1959 je v domu zasvetila elektrika. Leta 1981 so dom temeljito obnovili in posodobili. Dom je odprt od 15. junija do začetka septembra, spomladi in jeseni pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev; v 12 sobah je 48 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo, v lovski sobi je krušna peč; tekoča voda, elektrika.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1471 m Javorniški preval

Od doma pod Storžičem 60 min.
Iz Spodnjega Jezerskega čez planino Podstoržič 150 min.


2.4 km, 40 minut Javorniški preval - Jekarica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 998 m Jekarica

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

SPP gre še naprej po cesti do ostrega ovinka na desno (994 m); cesta pelje na Javorniški preval, SPP pa nadaljuje po stezi, ki se zagrize v strmino zatrepa Jekarica. Od Kanonirja do odcepa steze je 1 h 45.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot vodi med s. pobočjem Kozjega vrha (1628 m) in strmim j. pobočjem Bukovca (1506 m). Cesta se zložno dviga do 30 min oddaljenega zaselka Dol (765 m) ob sotočju Zabukovškega potoka in Reke; tu se dolina nekoliko razširi. V Dolu se na desno odcepi gozdna cesta na Močnikovo sedlo, odkoder pelje pot na Stegovnik (1692 m), ki ga od tod vidimo na naši desni.

SPP se nadaljuje iz Dola po gozdni cesti ob Reki, ki teče po ozki dolini med z. pobočjem Kozjega vrha in Malega Javornika (1685 m) na naši desni ter se počasi vzpenja proti planini Podstoržec. Cesta je speljana nekaj časa na enem, pa spet na drugem bregu Reke. Po uri hoje iz Dola je v bližini izliva Tržiško grabna v Reko na desni strani poti lovska koča, malo naprej pa se na desno odcepi pot na Javorniški preval (1465 m) in naprej do Doma pod Storžičem. Smo na območju nekdanje planine Podstoržič, ki jo je zarasel gozd.

višina: 727 m Reka (razpotje)

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Reka (razpotje) - Spodnje Jezersko

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pri Kanonirju zavijemo na desno po gozdni cesti v ozko in samotno dolino Reke.

višina: 714 m Spodnje Jezersko

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Spustimo se na Spodnje Jezersko, razloženo naselje v območju Kokre in Reke. Prvo jedro naselja je Spodnji kraj (748 m) ob sotočju Kokre in Jezernice, nizdol po cesti pa pridemo v Podlog (722 m), kjer je pri gostilni Kanonir drugo jedro naselja. V Podlogu se izliva v Kokro močen potok Reka, ki priteče izpod Storžiča, zato tudi v nekaterih publikacijah Storžiški potok. Do Kanonirja 45 minut.

višina: 749 m Spodnji kraj (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od hotela Kazina nadaljujemo po cesti proti Kranju.

višina: 760 m Spodnji kraj

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po cesti proti Kranju se spustimo na Spodnje Jezersko, razloženo naselje v območju Kokre in Reke. Prvo jedro naselja je Spodnji kraj (748 m) ob sotočju Kokre in Jezernice, nizdol po cesti pa pridemo v Podlog (722 m), kjer je pri gostilni Kanonir drugo jedro naselja. V Podlogu se izliva v Kokro močen potok Reka, ki priteče izpod Storžiča, zato tudi v nekaterih publikacijah Storžiški potok. Do Kanonirja 45 minut.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od hotela Kazina nadaljujemo proti Spodnjem Jezerskem.

višina: 884 m Zgornje Jezersko

Zgornje Jezersko, 880 m, 568 preb., razloženo naselje v dolini Jezernice, pritoku Kokre. Središče naselja, domačini mu pravijo Čenter, je okrog hotela Kazina, kjer so tudi avtobusna postaja, pošta, več trgovin in gostišč ter pisarni planinsko in turističnega društva. Kraj se prvič imenuje leta 1391, ko se omenja cerkev sv. Ožbolta pri Jezeru. Tu je bilo ledeniško jezero, ki se je v 15. stol. že skoraj posušilo; po njem je dobil kraj ime. Skozi Jezersko in čez Jezerski vrh (1218 m) nad dolino vodi pomembna cesta, ki povezuje Slovenijo in Koroško. Pot čez Jezerski vrh so uporabljali že Rimljani. Od 16. stol. so cesto večkrat preurejali, zadnjič leta 1912, po 2. svetovni vojni pa so jo posodobili. O močnem prometu priča nekdanje gostišče »Jenkova kasarna« v Ravneh pod cestnimi serpentinami na Jezerski vrh, v katerem so ohranjeni datirani stenski napisi potnikov iz 16. stol. v nemškem, italijanskem in latinskem jeziku. Jezersko je bilo do konca 1. svetovne vojne del Koroške.

Jezersko je najvišje alpsko klimatsko zdravilišče in letovišče v Sloveniji ter prijeten turistični in izletniški kraj z lepo gorsko okolico. V gotski cerkvi sv. Ožbolta si velja ogledati freske iz prve polovice 14. stol., iz tega časa so tudi poslikave na zunanjščini cerkve; gotski kip sv. Ožbolta iz okoli 1430 hrani Narodna galerija v Ljubljani. Izletniki lahko obiščejo nekaj naravnih znamenitosti: Planšarsko jezero v zgornjem delu doline, ki je nastalo z zajezitvijo potoka iz Ravenske Kočne; izvir slatine v Ravneh, ki ga omenja že J. V. Valvasor; slap Čedca v vznožju severne stene Jezerske Kočne, ki je s 130 metri najvišji slovenski slap. Vsakoletna etnografska prireditev je ovčarski bal, ki spominja na nekdaj zelo razširjeno ovčjerejo v jezerskem okolišu.


3.2 km, 1 ura 40 minut Zgornje Jezersko - Štularjeva planina

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

SPP zavije nad Štularjevo planino po gozdu proti Makekovemu prevalu v gorskem hrbtu med dolinama Makekove Kočne na levi in Ravenske Kočne na desni. Z gozdom poraščeni gorski hrbet je podaljšek sv. grebena Kočne, ki se konča s Skubrovim vrhom (1276 m) na j. strani Planšarskega jezera. Smo na območju, kjer poteka geološka meja med Karavankami ter Kamniškimi in Savinjskimi Alpami. Na prevalu se še enkrat ozrimo nazaj na vrhove nad sklepom Ravenske Kočne: Malo in Veliko Babo, Križ, Skuto in Dolgi hrbet; na z. strani je pod nami prelepa dolina Makekove Kočne, ki ima ime po stari Makekovi domačiji na začetku doline. Z Makekovega prevala se pot spušča po gozdnatem pobočju na jz. strani Visokega vrha (1459 m) in Javornika (1399 m) v začetek doline Makekove Kočne. Pri Makekovem marofu napravimo nekaj korakov po gozdni cesti, potem pa po poti skrajšamo velik cestni ovinek. Ko pridemo pri Mlinarju spet na cesto, ni več daleč do središča Zgornjega Jezersko pri Kazini.

Od Češke koče na Zgornje Jezersko je 1 h 30.

višina: 1296 m Štularjeva planina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1591 m Žrelo (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1689 m Kranjska koča na Ledinah
Planinska postojanka:

Koča stoji na planoti Ledine tik ledenika pod Skuto. Na tem mestu je nekdaj stala ovčarska koliba, na Ledinah so namreč pasli ovce z Jezerskega. PD Kranj je začelo s pripravami za gradnjo leta 1973, leta 1975 so postavili tovorno žičnico, julija 1976 pa so začeli graditi. Kočo so odprli 31. julija 1977. Koča se po svoji arhitekturi razlikuje od drugih planinskih postojank, vendar se ujema s pokrajino, ki jo obdaja. Na strehi koče je ploščad za pristajanje helikopterjev. Leta 1992 so kočo temeljito obnovili in namestili fotovoltne celice za pridobivanje električne energije. Leta 2002 so kočo priključili na čistilno napravo in povečali fotovoltaični sistem. Koča je poleg planincev in alpinistov namenjena tudi smučarjem, saj je na ledeniku pod Skuto  visokogorsko smučišče, kjer je možno smučati tudi poleti.  Koča je odprta od sredine junija do sredine septembra. V gostinskem prostoru je 80 sedežev in točilni pult; v 6 sobah je 60 postelj, skupnih ležišč ni; WC, dve umivalnici in prhi s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, radijska zveza; tovorna žičnica.



Opis:

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

višina: 1724 m Kranjska koča (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

višina: 1928 m Jezersko sedlo (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

višina: 2000 m Savinjsko sedlo

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Savinjsko sedlo - Mrzli dol

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

višina: 1829 m Mrzli dol

Ni opisa
1.3 km, 20 minut Mrzli dol - Okrešelj (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

višina: 1421 m Okrešelj (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

Planinska postojanka:

Dom stoji na spodnjem robu ledeniške krnice Okrešelj nad zgornjim koncem Logarske doline. Imenuje se po dr. Johannesu Frischaufu (1837-1924), profesorju na graški univerzi, neutrudnemu oznanjevalcu lepot Savinjskih Alp, humanistu in prijatelju Slovencev. Prvo kočo na Okrešlju je leta 1876 zgradilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo; leta 1907 je pomladanski plaz z Mrzle gore kočo porušil. Še istega leta je Savinjska podružnica SPD začela graditi na bližnjem, bolj varnem mestu, nov dom, ki so ga slovesno odprli 2. avgusta 1908 in poimenovali po dr. J. Frischaufu; na tem mestu stoji današnji dom. Leta 1932 so dom prenovili. Po osvoboditvi ga je leta 1951 opremilo in odprlo PD Celje. V letih 1959-1961 so ga prenovili oziroma zgradili skoraj na novo; otvoritev obnovljenega in povečanega doma je bila 24. seprembra 1961. Leta 1960 so postavili tovorno žičnico. Leta 1988 je PD Celje začelo dom dozidavati in temeljito obnavljati. Zgradili so nove sanitarije in prizidek za zunanjo strežbo, s prezidavami pa so posodobili prenočitvene zmogljivosti. Povečani in obnovljeni dom so slovesno odprli 21. septembra 1991.Dom je odprt od 1. maja do konca septembra.V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev in točilni pult; pri mizah pred domom 80 sedežev; v 11 sobah je 45 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 35 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevana s kmečko pečjo, v treh sobah centralno ogrevanje; tekoča voda. Dom so v letih 1998 - 2000 v okviru ekološke sanacije planinskih koč temeljito obnovili, tako, da je priključen na lastno biološko čistilno napravo, ima plinsko postajo in je priključen na električno omrežje. Ima tudi telefonsko linijo, internet, poslovanje preko POS-terminala s karticami in radijsko zvezo. Zato je oskrbovan praktično preko celega leta.


2 km, 1 ura 55 minut Frischaufov dom na Okrešlju - Boštjanca

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

višina: 1914 m Boštjanca

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Kamniške koče gre SPP po travnati ruši proti Brani na z. strani. Po precej ravni poti pridemo kmalu do prvega razpotja, kjer se na desno odcepi pot k Frischaufovemu domu na Okrešlju. 

višina: 1865 m Koča na Kamniškem sedlu
Planinska postojanka:

Koča stoji na prisojni strani tik pod grebenom Kamniškega sedla (1903 m), ki povezuje Planjavo in Brano. Nekateri uporabljajo za sedlo tudi ime Jermanova vrata, ki je nastalo v času rokovnjačev. Kamniška podružnica SPD je začela s pripravami za gradnjo koče že leta 1902, dogradili in odprli pa so jo 12. avgusta 1906. PD Kamnik je leta 1953 kočo obnovilo in prizidalo jedilnico, leta 1955 po postavilo tovorno žičnico; ker pa je koča postala pretesna in tudi ni več ustrezala sodobnejšim zahtevam obiskovalcev, so se odločili, da bodo zgradili novo. V začetku maja 1981 so začeli rušiti staro kočo in graditi novo; odprli so jo 23. julija 1983 ob 90-letnici Kamniške podružnice SPD. Leta 1990 so postavili sončne celice za pridobivanje električne energije, leta 1992 pa je koča dobila mobitel. V okviru bilateralnega sodelovanja med republiko Avstrijo in Slovenijo je koča leta 1999 dobila čistilno napravo in povečan fotovoltaični sistem (sončne celice). Koča je odprta od sredine junija do sredine oktobra.V velikem gostinskem prostoru je 120 sedežev, točilni pult; v 14 sobah je 92 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 50 ležišč; zimska soba z 20 ležišči; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kamin, voda kapnica, čistilna naprava, fotovoltne celice in agregat za elektriko, mobitel.


1.6 km, 1 ura 10 minut Koča na Kamniškem sedlu - Sukalnik

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Sukavnik se imenuje uravnani del jz. grebena Planjave, kjer se pot prevesi z j. pobočja v z. ostenje. Od tod se odpre pogled na bližnjo Brano, Tursko goro, Skuto, Rinke ter na Mrzlo goro onkraj Kamniškega sedla. S temena Sukavnika se steza spusti po ploščati vesini, ki je pretežno poraščena s travo, deloma skalna, v zgornjo grapo pod Rdečim kupom, skalnim izrastkom rdečkaste barve, ker vsebuje železo. Obdaja nas od strel razrito krušljivo skalno površje; ob nevihtah nevaren prehod! Po stezi, zavarovani z žično vrvjo in klini, se potem pod Rdečim kupom in skalami spustimo v Wisiakovo grapo, ime ima po znanem predvojnem alpinistu Sandiju Wisiaku, ki se je leta 1933 tukaj ponesrečil. lz grape se dvignemo tik pod visokimi stenami na travnat pregib v z. ostenju Planjave, ki mu pravijo Lajšta. Od tod se nadelana steza po policah in grapah v z. ostenju Planjave spusti do vznožja skal. Pod osamljeno skupino rogljev, ki se imenuje Babe, najprej prečimo melišče, potem pa se po travnatem pobočju Kamniškega sedla spustimo do Kamniške koče. S Sukavnika 1 h.

Z Ojstrice do Kamniške koče je 4 h. Pot je zahtevna. Priporočamo previdnost pri prečenju snežišč v zgodnjem poletju, pri sestopu z Ojstrice na Škarje, pri spustu pod Lučko Babo in s Sukavnika do vznožja stene.

višina: 2117 m Sukalnik

Ni opisa
0.3 km, 10 minut Sukalnik - Sukalnik (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od tod se naša steza spusti po travni vesini na Sukavnik.

višina: 2173 m Sukalnik (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2231 m Debeli sneg (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2110 m Srebrno sedlo (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1809 m Kocbekov dom na Korošici
Planinska postojanka:

Dom stoji ob južnem vznožju Ojstrice nad prostrano zeleno kotlino Korošice. Prvo kočo je leta 1876 postavilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo; leta 1881 je pogorela, naslednje leto so zgradili novo. Savinjska podružnica SPD je po svoji ustanovitvi zgradila na bližnji Molički planini svojo planinsko kočo in jo slovesno odprla 16. avgusta 1894; poimenovali so jo po Franu Kocbeku (1863-1930), takratnem načelniku podružnice. Po 1. svetovni vojni je nemško kočo prevzela Savinjska podružnica SPD, kočo na Molički planini pa je predala Ferijalni zvezi. Leta 1929 so kočo nadzidali in obnovili; otvoritev je bila 17. avgusta 1930; poimenovali so jo Kocbekov dom, v spomin na prvega načelnika Savinjske podružnice SPD, ki ima velike zasluge za razvoj planinstva v Savinjski dolini. Pozneje so dom prezidali in povečali, preurejeni dom pa odprli 15. septembra 1935. Med okupacijo je kočo zasegla nemška planinska organizacija. Po osvoboditvi so jo prevzeli celjski planinci in jo odprli že leta 1945. PD Celje je dom večkrat popravljalo, večjo adaptacijo pa so opravili v letih 1969-1973, otvoritev je bila 16. sesptembra 1973. Leta 1990 so začeli dom postopoma posodobljati. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od konca junija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 80 sedežev in točilni pult; v 4 sobah je 32 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 69 ležišč; zimska soba z 10 ležišči; suho stranišče, umivalnica z mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kmečka peč, tekoča voda. Za elektriko skrbi fotovoltaični sistem povečan leta 2001 s pomočjo sredstev programa Phare, pomožno se uporablja še agregat.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nato se spustimo do našega cilja na Korošici.

višina: 1896 m Mala Ojstrica (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po sz. travnatem pobočju Koroškega vrha (1990 m) se dvignemo do mesta, kjer se desno odcepi pot na Malo Ojstrico.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot nadaljujemo čez Moličko planino. Na desni opazimo ostanke stare kamnite Kocbekove koče pod Moličko pečjo, na vrhu nad njo pa novo, leta 1990 zgrajeno kapelico sv. Cirila in Metoda, ki so jo postavili namesto stare iz leta 1898. Steza se zvija po z rušjem poraslem zvalovljenem svetu sz. dela Dleskovške planote ali Veže. V vrtači blizu Moličke planine se z leve priključi pot iz Luč, ki pripelje čez planino Ravne in čez Prag. Tu spremeni SPP smer s. - j. ter se obrne proti zahodu. Prečimo s. pobočje Črnega vrha (1923 m), kjer je steza na nevarnejših mestih zavarovana z žično vrvjo, potem pa pridemo pod j. pobočje Male Ojstrice (2017 m). V vrtači med Malo Ojstrico na s. in Belim vrhom (1961 m) na j., se z leve priključi še druga pot iz Luč, ki pelje čez planino Vodole ali pa čez planino Podvežak. Ko pridemo na vrh vrtače, smo na Sedelcu (1900 m), odkoder zagledamo Korošico in Kocbekov dom.

višina: 1754 m Molička planina

Prva planinska koča.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z Robanove planine se pot zložno dviga po mešanem gozdu, ki postaja vse redkejši. Kmalu prečimo melišče izpod Moličkega grabna, potem pa se vzpnemo skozi nizko grmovje do slapa; od planšarske koče 20 min. Od tod dalje se začne strmina. Pred nami se dviga strm skok, ki se v spodnjem delu imenuje Jeruzale, v zgornjem pa Žvižgovec. Od slapa gremo po lesenih stopnicah v travnate in sprva s skrivenčenimi bukvami porasle Jeruzale. Steza se vijuga po strmini; po uri hoje pridemo do pečevja na sz. strani Žvižgovca. Po skalnem svetu, kjer nam na izpostavljenih mestih pomagajo klini in žična vrv, pridemo po uri vzpona na Žvižgovčevo zelenico in po njej na vrh skoka, kamor z j. strani sega Molička planina (1700 m). Z Žvižgovca lepo vidimo vrhove, ki obdajajo Robanov kot: na v. Veliki vrh, Poljske device in Križevnik, na z. Ojstrico, Krofičko, Ute, Strelovec in Rožni vrh. Pod Ojstrico opazimo značilen ledeniški okrešelj Veliki skok; ob deževju pada po njem nad 100 m visok slap.

višina: 892 m Robanova planina

Robanov kot je lepa ledeniška alpska dolina, ki jo obdajajo visoke gore Križevnik (1909 m) in Poljske device (1879 m) na jv., v zatrepu na j. Veliki vrh (2110 m), Mala Ojstrica (2017 m) in Ojstrica (2350 m), na sz. pa Krofička (2083 m), Ute (2029 m) in Strelovec (1763 m). Robanov kot je okoli 8 km dolg in 200 do 500 m širok; dviga se od 630 m do 890 m na Robanovi planini. Od doline Savinje pri Rogovilcu ga loči visoka ledeniška groblja, ki jo je v ledeni dobi naložil ledenik z Ojstrice; ta je izoblikoval tudi koritasto dolino Robanovega kota. V spodnjem delu doline so kmetije Roban, Govc in Pečovnik, na pobočju na s. strani doline pa Vršnik (980 m), Haudej in Knez (oba ok. 1220 m). Spodnja pobočja nad dolino, večinoma pa tudi dno, pokrivajo gozdovi. Srednji del Robanovega kota prekriva prod, pod katerim teče podtalno potok Bela, ki izvira visoko na pobočju Strelovca, na površje pa pride pod Robanom kot močen gorski potok. Bela se je v davnini prerila skozi čelno grobljo do izliva v Savinjo. Malo naprej po dolini navzgor je široka terasa Travnik, ki so jo izkrčili za travnik in pašnik. V zgornjem delu Robanovega kota je obsežna Robanova planina, ena redkih živih planin na Solčavskem. Ves Robanov kot (1580 ha) je bil z republiškim odlokom leta 1950 zavarovan zaradi izredne lepote kot krajinski park.


2.8 km, 40 minut Robanova planina - Roban (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot nadaljujemo po gozdni cesti do bližine Robanove planine; od Robana naprej je cesta zaprta za avtomobile in motorje. Kmalu nad Robanom pridemo v mešani gozd; na desno se odcepi gozdna cesta mimo Vršnika, Haudeja in Kneza na lcmanikovo planino. Naša cesta se zložno vzpenja, prekorači strugo Bele in po 25 min pripelje od Robana na Travnik, kilometer dolgo travno jaso z Robanovim hlevom in senikom v sredini. Na senožeti rastejo tudi visokogorske cvetice, med njimi murke, Sternbergov klinček in Clusijev svišč, ob robu pa grmiči dlakavega sleča. Z jase pridemo spet v gozd, v katerem prevladujejo smreke, vmes pa so tudi osamljene tise, ki so bile nekdaj zelo razširjene. Po uri zložnega vzpona od Robana se znajdemo na Robanovi planini v Kotu (900 m). Na planini je poleg staj tudi prijetna Robanova planšarska koča, kjer se poleti lahko ustavimo in dobimo okrepčilo. Za kočo je korito, v katerega teče ledeno mrzla voda. Pred nami se dviga veličasten amfiteatralni sklep Robanovega kota z Ojstrico na sredi, z Velikim vrhom na levi in Krofičko na desni.

višina: 703 m Roban (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 606 m Tratičnek (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1119 m Mrzli vrh (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1223 m Mrzli vrh

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1474 m Ojstri vrh (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1385 m Okence (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1356 m Mozirska koča na Golteh
Planinska postojanka:

Koča stoji na južnem pobočju Boskovca, najvišjega vrha Golt ali Mozirskih planin. Prvo Mozirsko kočo je zgradila Savinjska podružnica SPD in jo odprla 5. oktobra 1896. Povečali in preuredili so jo leta 1920. Leta 1929 so poleg stare koče postavili novo poslopje, ki je bilo namenjeno predvsem smučarjem. Leta 1933 so Mozirski planinci zgradili še eno kočo. Vse koče je okupator požgal 5. avgusta 1942. Celjski planinci so leta 1946 zgradili novo kočo, ki pa je v gozdnem požaru, julija 1950, pogorela. Kočo so obnovili in jo odprli 9. septembra 1951. V bližini koče je PD Celje zgradilo in 29. novembra 1953 odprlo prostorno depandanso "Smučarski dom. Leta 1954 so do koče potegnili električni daljnovod. Leta 1973 je PD Celje kočo prodalo Izletniku Celje, depandanso pa je preuredilo za potrebe postaje GRS v Celju. Leta 1984 je kočo prevzelo PD Mozirje in jo temeljito obnovilo in posodobilo; otvoritev obnovljene koče je bila ob 90-letnici Mozirske koče, 6. septembra 1986. Koča je stalno odprta. V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev, točilni pult; na terasi je 10 sedežev; v 19 sobah je 50 postelj, skupnih ležišč ni; WC, umivalnice in prhe s toplo in mrzlo vodo v pritličju in nadstropju; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.


MOZIRSKA KOČA NA GOLTEH, 1356 m, stoji na j. pobočju Boskovca (1587 m), najvišjega vrha Golt; na njem so leta 1996 postavili 10 m visok razgledni stolp. Prvo Mozirsko kočo je leta 1896 zgradila Savinjska podružnica SPD in je med najstarejšimi slovenskimi planinskimi postojankami. Leta 1929 so poleg stare koče postavili poslopje, namenjeno predvsem smučarjem. Mozirski planinci so leta 1933 postavili še eno kočo. Vse tri je okupator požgal 5. avgusta 1942. Celjski planinci so leta 1946 zgradili novo kočo, ta pa je julija 1950 pogorela v gozdnem požaru. PD Celje je kočo obnovilo leta 1951. Leta 1984 jo je prevzelo PD Mozirje in jo temeljito prenovilo. Koča je stalno odprta; v 19 sobah je 50 postelj; tekoča voda, elektrika, telefon: 03/583 11 21.

Golte so visoka kraška planota v vzhodnih Kamniško-Savinjskih Alpah na sz. strani Mozirske kotline. Na s. se na sedlu Kal (1318 m) povezujejo z vulkanskim Smrekovškim pogorjem. Površje je iz apnenca, na njem pa so kraške vrtače, jame in suhe doline. V nekaterih jamah se vse leto zadržujeta sneg in led. Kraški svet »golta«, torej požira vodo, to pa je dalo planoti tudi ime. Golte so zaraščene s smrekovim gozdom, med njim pa so večje in manjše planine. Na pobočjih, razen na severnem, so na terasah samotne kmetije. Na planoti se dviga več vrhov; poleg najvišjega Boskovca so pomembnejši še Ojstri vrh (1584 m), Medvedjak (1563 m) in Smrekovec (1550 m). Na Golteh je znani rekreacijsko-turistični center s 45 ha smučišč, sedežnicami in vlečnicami, hotelom in restavracijo. Do hotela pripelje iz Žekovca gondolska žičnica, 4 km od Mozirja. Od Mozirske koče do hotela je 20 min. Spomladi 2005 so na Golteh odprli alpski vrt. Od Mozirske koče je oddaljen 10 min. Do vrta pridemo po cesti proti hotelu in zgornji postaji gondolske žičnice. Občina Mozirje je leta 1987 razglasila Golte za krajinski park.

Od Mozirske koče je lep razgled proti j. na Zgornjo Savinjsko dolino z Mozirjem in Nazarjami, Goro Oljko, Celjsko kotlino, Dobrovlje in Menino, proti z. pa na Veliki Rogatec, Lepenatko in Kamniško-Savinjske Alpe z Ojstrico. Z roba na v. strani koče vidimo Šaleško dolino z Velenjem in Šoštanjem, Paški Kozjak in Pohorje.

Na Golteh so se med NOB zadrževale različne partizanske enote. Kmetje so sodelovali s partizani in jim pomagali s hrano, precej pa se jih je tudi pridružilo partizanskim enotam. Na območju Golt so se partizani večkrat srdito bojevali z nemškimi enotami. Grobišča padlih borcev NOV so na Medvedjaku in na Stonu pod Konjščico. Več visokogorskih kmetij so Nemci tudi požgali, nekaterih pa po vojni niso obnovili. Pri Mozirski koči je bil 3. maja 1943 kot naslednik 8. januarja 1943 na Osankarici padlega 1. pohorskega bataljona ustanovljen 2. pohorski bataljon. Na Golte se je konec februarja 1944 po hudih bojih prebila XIV. divizija in se od tam delno usmerila proti Koroški, delno pa proti Savi. Šercerjeva in Bračičeva brigada sta se 9. marca 1945 bojevali z dvema polkoma 14. SS-divizije »Galizien«, ki sta napadala iz Mozirja in Belih Vod. Med srditimi boji se je brigadama v mrazu in snegu uspelo premakniti proti Poljanam pri Radmirju, od tam pa sta sovražnika udarili za hrbet.

Na območju Golt nad Rečico ob Savinji je imela sedež kurirska postaja S-23, ena najpomembnejših postaj na Štajerskem. Zveze je vzdrževala s postajami S-22 na Dobrovljah, S-31 na Brdih pri Slovenj Gradcu, S-32 v Šentilju pri Velenju, S-34 nad Velunjskim grabnom in K-10 pri Koprivni. Konec leta 1944 je bilo na postaji približno 20 kurirjev. Prvi komandir postaje je bil Ivan Mogu - Marko. Po nemškem napadu na osvobojeno Zgornjo Savinjsko dolino decembra 1944 je bila postaja izdana. Nemci so jo napadli in ujeli kurirje Alojza Atelška, Alojza Podgorška in Blaža Verbuča - Pankracija; vse tri so 10. januarja 1945 ustrelili v Suhem Dolu pri Rečici ob Savinji. Postajo so pozneje obnovili. Med opravljanjem kurirskih nalog so padli kurirji Ivan Senica -Bonifacij (13. maja 1944 na Prihovi), Karel Fužir - Vitez (6. septembra 1944 v Šmihelu nad Mozirjem) in Alojz Jeraj - Viki (23. aprila 1945 v Paški vasi).

K Mozirski koči lahko pridemo tudi iz Mozirja mimo Radegunde (3 h) ali čez Šmihel (3 h 30), z Rečice ob Savinji (3 h) in z zgornje postaje gondolske žičnice (20 min.). Pripeljemo se lahko iz Mozirja čez Šmihel do parkirnega prostora na Planinski ravni (12 km), od koder je do koče 30 min.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Za planšarijo prestopimo leso in stopimo na cesto, ki pelje na Golte. Po asfaltirani cesti zložno nadaljujemo približno 20 min. na planoto Planinska ravna (1140 m); tam je parkirišče, ob katerem se odcepi pot k Mozirski koči. Kažipot pove, da je do koče 30 min. Lepa široka pot nas v 10 min. pripelje iz gozda do skalne strmine, po kateri se steza v zavojih vzpenja proti koči. Na gruščnati stezi moramo paziti, da ne zdrsnemo. Sredi strmine lahko počivamo na Klemenakovi klopi, od koder je mikaven razgled na Zgornjo Savinjsko dolino, Dobrovlje, Menino in Kamniško-Savinjske Alpe. Ko pridemo v mladi gozd, strmina popusti. Po nekaj minutah smo iz gozda in pri Mozirski koči.

višina: 1073 m Planinšek (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 388 m Radegunda (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 347 m Mozirje (razpotje)

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Mozirje (razpotje) - Mozirje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 331 m Mozirje

Ni opisa
5.8 km, 1 ura 30 minut Mozirje - Letuš

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 314 m Letuš

Ni opisa
1.8 km, 30 minut Letuš - Šmartno ob Paki

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 312 m Šmartno ob Paki

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 310 m Zgornja vas

Ni opisa
4.5 km, 1 ura 10 minut Zgornja vas - Spodnji Podvin

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 291 m Spodnji Podvin

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 290 m Šenek (razpotje)

Ni opisa
0.3 km, 10 minut Šenek (razpotje) - Polzela

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 290 m Polzela

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Opis:

Iz Šempetra v Savinjski dolini skozi Matke do Počivalnika, 2 h.

višina: 283 m Šešče pri Preboldu

Ni opisa

Opis:

Iz Šempetra v Savinjski dolini skozi Matke do Počivalnika, 2 h.

višina: 388 m Baloh (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
Planinska postojanka:

Bivak stoji na vrhu Kamnika v severnem delu Posavskega hribovja nad Savinjsko dolino. Poleti 1974 so ga postavili zabukovški planinci kot skromno zavetje planincem,ki se povzpnejo na vrh, na katerem je tudi kontrolna točka savinjske poti.Bivak je odprt, brez vrat, v njem sta le klop in skromna miza.
Informacije: Planinsko društvo Zabukovica,3302 Griže; Radivoj Kot, Migojnice 30, 3302 Griže, tel.03/5718-772, spletna stran: www.pdzabukovica.si/


Bivak nima ležišč.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 578 m Počivalnik

Ni opisa
2.6 km, 50 minut Počivalnik - Kotnik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 659 m Kotnik

Ni opisa
1.2 km, 50 minut Kotnik - Mali Gozdnik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 975 m Mali Gozdnik

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Mali Gozdnik - Gozdnikar

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 816 m Gozdnikar

Ni opisa

Opis:

Po nekaj minutah nas kažipot "Šmohor" usmeri s kolovoza na levo. Steza vijuga po j. pobočju Gozdnika nekaj časa po iglastem, nato bukovem in spet po iglastem gozdu. Steza se razširi v pot. Po 15 min. od z. poti na Gozdnik smo na novem razpotju na jv. pobočju. Leva pot vodi na vrh Gozdnika in na drugo stran do lovskega doma, z Gozdnika pa se nam priključi Savinjska pot. Nekaj korakov za razpotjem je ob poti spominska plošča borcu NOB Francu Koširju; na tem kraju je padel 19. marca 1945. Kolovoz nas popelje iz gozda na travnato pobočje in se po njem spusti do bližnje gozdne ceste iz doline Rečice. Po cesti gremo zložno, levo do bližnjega razpotja, tam pa zavijemo po spodnji poti zložno navzdol. Po 5 min. od razpotja je ob cesti studenček mrzle vode. Na razpotju pod studenčkom gremo po spodnji cesti navzdol. Na j. strani je dolina Rečice. Pridemo na preval (740 m) med dolino Rečice na j. in Bistrice na s., nad njo se dviga skalnati Kotečnik (772 m). Z leve pride pot iz Zabukovice, z desne pa cesta iz Rečice.

višina: 0 m Kapelica na prevalu

Ni opisa

Opis:

Od kapelice na prevalu nadaljujemo po gozdni cesti naravnost navzgor. Po kratkem zložnem vzponu se cesta zravna. Vodi nas po s. pobočju vrha Pernice (872 m). Po 15 min. od kapelice zagledamo skozi drevje cerkev na Šmohorju in Malič. Kmalu pridemo na širok preval na v. strani Pernic. Po travnatem prevalu gremo na grič s cerkvijo sv. Mohorja (787 m), Mimo cerkve, ob kateri rasteta dve zelo stari lipi, zavijemo proti vzhodu na cesto in po njej do kapelice. Pri njej zavijemo s ceste na levo. Po poti mimo počitniških hišic in po nekaj korakih po gozdu dospemo na široko travnato sleme in do planinskega doma. Od cerkve je 10 min.

višina: 781 m Dom na Šmohorju
Planinska postojanka:

Planinski dom stoji tik pod travnatim temenom na vzhodni strani vrha Šmohor (784 m); vrh ima enako ime kot razloženo naselje s cerkvico sv.Mohorja, ki se prvič omenja leta 1421. Na Šmohorju je tudi več starih lip, katerih poreklo sega v 15.stoletje, in tri so v neposredni bližini cerkvice. Ena lipa je JV od doma ob cesti, ki vodi iz Laškega k planinskemu domu. Prvo kočo so laški planinci, ki so bili vključeni, vse od ustanovitve, v zasavsko podružnico, postavili v bližini cerkvice in jo odprli 9.junija 1929. Temelje novega, velikega planinskega doma je laški odsek postavil leta 1940, PD Laško pa je po osvoboditvi nadaljevalo prekinjeno delo in slavnostna otvoritev novega doma je bila 17.avgusta 1952. Društvo je dom prenovilo in posodobilo ter 6.septembra 1987 spet slavnostno praznovalo 35-letnico doma. Planinski dom je stalno odprt, razen ob četrtkih. V dveh gostinskih prostorih je 110 sedežev, sedeži so tudi pri mizah pred domom; v 7 sobah je 27 postelj, v dveh skupnih ležiščih pa 11 postelj, dodatni jogiji; WC v podpritljičju, pritličju, nadstropju; umivalnici, prhi s toplo in mrzlo vodo v nadstropju; centralno ogrevanje, elektrika, telefon. Na robu planinskega travnika so ob gozdu 3 kamini, ki jih lahko proti plačilu najemnine oskrbnici koristijo obiskovalci doma.


6.3 km, 2 uri 30 minut Dom na Šmohorju - Laško

Opis:

Takoj za domom se spustimo na preval do ceste s Šmohorja v Laško; tam takoj zavijemo po zložnem kolovozu proti Maliču. Mimo ruševin nekdanje kmetije je le nekaj korakov do odcepa steze na desno, potem pa se ob zgornjem robu travnika spusti v bližnji gozd. Lepa široka pot se nekoliko nad cesto zvija po listnatem gozdu na jz. pobočju Maliča. Po 20 min. pridemo na cesto, a jo po dveh minutah spet zapustimo. Zavijemo levo na dokaj ravno pot po mešanem gozdu. Desno pod nami še vidimo cesto v Laško. Po 10 min. prijetne hoje se pot bolj strmo spusti na bližnjo gozdno cesto; po njej gremo proti vzhodu. V 5 min. smo na razpotju; nadaljujemo po spodnjem kolovozu in v nekaj minutah pridemo do domačije Pri Malič v zaselku Zamalič na jv. pobočju Maliča. Zaselek sodi v naselje Debro, 280 m, 158 preb., z jedrom na nizki terasi nad dolino Savinje ter manjšimi zaselki na pobočjih Maliča nad dolinama reke Savinje in potoka Rečica. Z odprtega sveta lepo vidimo Laško in stožčasti Hum nad njim, dolino Rečice in Šmihel nad njo, Posavsko hribovje z Velikim Kozjem, Lisco in Bohorjem na v. strani doline Savinje ter gorski hrbet na j. strani doline Rečice od Šmihela proti Kalu.

Med hišo in gospodarskim poslopjem stopimo na kolovoz, ki nas popelje po travniku navzdol v gozd. Kolovoz se zložno spušča po mešanem gozdu na jv. pobočju Maliča, se po 10 min. od domačije obrne okoli roba in še naprej zložno spušča. Po 5 min. se priključimo na gozdno cesto, ki pride s pobočja. Kmalu pridemo do domačije, potem pa se v 10 min. spustimo po cesti do razpotja, na katerem zavijemo na levo cesto. Le nekaj korakov naprej je novo razpotje; nadaljujemo po levi cesti, ki se zložno spušča po v. pobočju hriba nad nami. Lep pogled na Laško in Šmihel. Mimo hiše Debro 31 se po kolovozu spustimo proti gozdu, po njem pa le nekaj korakov do travnatega pobočja. Steza ob robu travnika pelje navzdol proti bližnjemu gozdu. Spet pridemo na kolovoz in se po bukovem gozdu sprva zložno, potem pa precej strmo spuščamo do prvih hiš naselja Debro. Po asfaltirani ulici Pot na Šmohor se v bližini velike samopostrežne trgovine spustimo v dolino Rečice. Od cestnega razpotja je 20 min., od Doma na Šmohorju pa 1 h 30.

Pri trgovini zavijemo po lokalni cesti in skozi podvoz pod železniško progo Zidani Most–Celje do magistralne ceste Celje–Zidani Most. Do mosta čez Savinjo se cesta imenuje Zdraviliška cesta. Mimo stavbe Zdravilišča Laško pridemo na Trg svobode na desnem bregu Savinje, kjer so ŽP in AP, hotel Hum in turistična poslovalnica.

višina: 222 m Laško

LAŠKO, 228 m, 3408 preb. Mesto leži v kotlinici ob reki Savinji med Celjem in Zidanim Mostom; obdajajo ga vzpetine Hum (583 m) na s., Lisca (580 m) na v., Strmca (455 m) na z. in Šmihel (442 m) na sz. Laško in bližnja okolica so bili naseljeni že okoli leta 800 pr. n. št., to pa potrjujejo tudi arheološke najdbe v grobovih na jv. pobočju Starega gradu. Na Rimljane spominja še nekaj kamnitih spomenikov, vzidanih v pročelja hiš in župnijske cerkve. Skozi Laško je peljala rimska cesta iz Celeie v Neviodunum, Rimljani pa so poznali tudi tamkajšnje tople vrelce. Na nekdanje rimsko obdobje prav tako spominja ime mesta. Od leta 1016 je bila laška pokrajina v lasti savinjskih mejnih grofov, ki so jih nasledili Bernard Spanheimski, grofje Traungau in Babenberžani. Laško je bilo prvič omenjeno leta 1147, leta 1227 pa že kot trg. Gospoščina je leta 1278 postala last Habsburžanov, leta 1336 celjskih grofov, in ko so ti izumrli, leta 1456 spet Habsburžanov. Leta 1620 so gospoščino kupili baroni Mosconi. Stari del Laškega je stisnjen med Savinjo in vznožjem Huma. Na pobočju nad njim stoji Stari grad, zgrajen v 11. ali 12. stol.; v 15. stol. so ga utrdili za obrambo pred Turki. Grad, imenovan Tabor, je zdaj prenovljen za kulturne, turistične in gostinske namene. Laško se je začelo hitreje razvijati v 19. stol. Leta 1816 so zgradili cesto Celje–Zidani Most in ta je kraj povezala s svetom. Leta 1825 je začela obratovati pivovarna, leta 1835 rudnik rjavega premoga, leta 1848 je Laško postalo sedež sodnega okraja, leta 1854 pa je bilo odprto zdravilišče. Ko so leta 1849 zgradili železnico Dunaj–Trst, se je Laško začelo širiti na desni breg Savinje.

Vse do leta 1918 so imeli gospodarsko premoč v kraju Nemci, čeprav je bila večina prebivalcev Slovencev. Leta 1869 je bila v Laškem ustanovljena čitalnica, leta 1891 Družba sv. Cirila in Metoda, leta 1892 Bralno društvo, leta 1899 pa še hranilnica in posojilnica. V društvih so spodbujali narodno zavest, s hranilnico in posojilnico pa so si želeli zagotoviti neodvisnost od nemških vplivov.

Na razvoj Laškega so vplivali industrija, zdravilišče, trgovina, gostinstvo, obrt, promet, turizem in sedež upravnih organov. Število prebivalcev se je od leta 1881 do leta 1991 povečalo za 276 odstotkov. Leta 1927 je Laško postalo mesto. Danes mu dajejo pečat Pivovarna Laško, Zdravilišče Laško, Kmetijska zadruga, Trgovsko podjetje Izbira, lesna industrija PARON, tovarna izolacijskega materiala TIM v Spodnji Rečici pri Laškem ter več manjših podjetij in obrtnih delavnic. V Laškem je sedež občine,upravne enote, tam so banka, pošta, zdravstveni dom, osnovna šola, hotela Hum in Savinja, samopostrežne in druge trgovine, gostilne, turistične poslovalnice itd.

Med okupacijo so prebivalci Laškega doživljali hude čase. Že leta 1941 je okupator izgnal približno 300 zavednih Slovencev. V laških zaporih so bili zaprti tudi številni rudarji iz Hrastnika, Trbovelj in Zagorja ob Savi. V začetku maja 1941 je bil ustanovljen odbor OF. Zaradi zelo močne nemške postojanke so v mestu lahko delovale le manjše skupine in posamezniki. Precej prebivalcev je na skrivaj odšlo v partizane. Partizanske enote so večkrat napadle pomembne objekte. V noči z 2. na 3. julij 1942 je 1. štajerski bataljon napadel rudnik Laško. Šlandrova brigada je 10. avgusta 1944 napadla močno utrjeno nemško postojanko, vendar ji je ni uspelo zavzeti. Okupator je v mestu ustrelil dve skupini talcev; v vsaki je bilo po deset ljudi. Zavezniška letala so od novembra 1944 večkrat bombardirala Laško. Na padle borce in žrtve fašizma spominja lep spomenik v parku ob Savinji, na izgnance pa spominska plošča v zdraviliškem parku.

Iz Laškega je doma več pomembnih Slovencev, med njimi tudi strokovni pisatelj, geograf in zgodovinar ter prvi predsednik Slovenskega planinskega društva Fran Orožen (1853–1912).

V Laškem si moramo ogledati tamkajšnjo bogato kulturno dediščino. Najpomembnejši umetnostni spomenik je romanska župnijska cerkev sv. Martina iz 13. stol. s poznejšimi gotskimi in baročnimi dozidavami. V dvorcu Laško iz leta 1675 je zdaj muzej. Baročni dvorec Štok, prvič omenjen leta 1506, je ena najstarejših stavb v mestu; v njem je zdaj knjižnica. Na Aškerčevem trgu pred cerkvijo je Marijino znamenje iz leta 1735, na Orožnovem trgu pa znamenje Ecce homo iz začetka 19. stol.

Ob mostu čez Savinjo so leta 2000 postavili visok spomenik kralju piva, ki sedi na sodu z gamsovo glavo, zaščitnim znakom laškega piva.


6.1 km, 1 ura 45 minut Laško - Vrh nad Laškim

Opis:

Od ŽP in AP Laško zavijemo proti mostu čez Savinjo, onkraj mostu pa takoj desno po Trubarjevem nabrežju proti pivovarni. Za pivovarno se nam priključi glavna ulica skozi mesto. Kmalu smo pri podvozu pod železniško progo, na drugi strani pa se že približamo naselju Marija Gradec, 227 m, 268 preb. Po mostu čez potok Lahomnico, ki se v bližini izliva v Savinjo, pridemo na cestno križišče. Do sem smo hodili 20 min. Na vzpetini nad naseljem stoji cerkev Matere božje, zgrajena v poznogotskem slogu od 1503 do 1506. Leta 1526 so jo poslikali z gotskimi in renesančnimi freskami, te pa so zdaj veliko kulturno bogastvo. Okrog cerkve je bil utrjen tabor. V naselju stoji graščina Gradec, prvič omenjena leta 1428 kot dvorec celjskih grofov. Po cerkvi in graščini je kraj dobil tudi svoje ime.

Na križišču zavijemo levo po asfaltirani cesti nad Lahomnico in ob njej. Ob zložno se dvigajoči cesti so številne nove hiše. Po 20 min. pridemo na prvo razpotje, ki vodi v naselje Harje, po nekaj minutah pa pri hiši Lahomno 26 na drugo. Leva cesta po dolini vodi v Breze, od nje se odcepi nova, boljša cesta na Vrh nad Laškim. TV nadaljuje desno po stari cesti na Vrh. Ozka asfaltirana cesta se zložno vzpenja po planoti med Žimerkom (552 m) na j. in nižjim Špičjekom (388 m) na s. strani. Na planoti se izmenjujejo travniki in lepo obdelana polja. Po 20 min. smo že v gručastem naselju Stopce, 327 m, 47 preb. Skozi vas gremo zložno navzgor. Onkraj vasi postane cesta makadamska in se še naprej zložno dviga. Po 15 min. pridemo v listnati gozd in tam se cesta nekoliko zravna. Kmalu smo iz gozda. Pri lesenem križu jo uberemo po bližnjici naravnost navzgor po travniku in tako presekamo velik levi ovinek. Če se ozremo nazaj, se nam odpre lep pogled na Tovsti vrh, Malič, Gozdnik, Mrzlico in še naprej. Po nekaj minutah vzpona smo spet na cesti, ki je znova asfaltirana; po njej 10 min. zložno navzgor na sleme s kapelico in do prvih hiš naselja Vrh nad Laškim. Na j. strani slemena je kotlina z naseljem Žigon, ki jo obroblja gozdnato hribovje na s. strani doline Gračnice. Na jz. strani lepo vidimo Veliko Kozje nad dolino Savinje, na vzpetini v tej smeri pa se beli cerkev sv. Miklavža. Od kapelice naprej pelje cesta po slemenu proti vzhodu. Zagledamo vzpetino s cerkvijo sv. Lenarta in gručasto vas pod njo. Po 10 min. smo pri spomeniku žrtvam fašističnega nasilja, po nekaj korakih pa že na križišču v središču vasi, do katerega pripelje boljša cesta iz Laškega.

višina: 543 m Vrh nad Laškim

VRH NAD LAŠKIM, 540 m, 137 preb. Prijazna gručasta vas, nekdaj imenovana Sv. Lenart, leži na slemenu med potokom Lahomnico na s. in rečico Gračnica na j. strani. Vrhu pripada tudi zaselek Gora pod gozdnatim slemenom na z. strani. Skozi vas pelje lokalna cesta Laško–Jurklošter. Na hribčku nad vasjo je župnijska cerkev sv. Lenarta, prvič omenjena leta 1443, zdajšnjo stavbo pa so postavili v letih 1720–1738. Poleg cerkve je podružnična šola osnovne šole Primoža Trubarja iz Laškega. Zasilno šolo so v tem kraju odprli leta 1863, redni pouk v njej pa se je začel leta 1871. S hribčka je lep razgled po Posavskem hribovju. Kraj se ponaša tudi s končno avtomatsko telefonsko centralo. Vrh sodi na območje pošte Laško. V vasi sta trgovina in gostilna. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom, precej pa je zaposlenih v Laškem in Celju. Polja se lepo obdelana, precej je sadovnjakov, na vršnem slemenu pa so tudi gozdovi.
V svojem znamenitem pohodu na Štajersko – februarja 1944 – je šel prek Vrha proti Svetini in Štoram del XIV. divizije. Na žrtve fašističnega nasilja 1941–1945 spominja lep spomenik ob cesti tik pred vasjo.



Opis:

Na v. razpotju v vasi nadaljujemo TV nekaj časa po desni asfaltirani cesti v Jurklošter; leva pelje v Grahovše. Najprej se zložno spuščamo po j. pobočju slemena. Za ostrim ovinkom je odcep stranske ceste v naselje Žigon, TV pa gre naravnost proti hribu Voluš, ki ga vidimo na jv. strani. Če se ozremo nazaj, lepo vidimo cerkev sv. Lenarta pa Vrhu. Kmalu smo pri prvi hiši razloženega naselja Gozdec, 452 m, 52 preb.; jedro naselja je desno pod cesto. Še naprej se držimo glavne ceste, po kateri pridemo v gručasto naselje Velike Gorelce, 479 m, 71 preb. Z Vrha smo hodili 30 min. K Velikim Gorelcam spadajo tudi vse samotne domačije nad dolino potoka Mišnica.

Pri zadnji hiši nasproti AP, Velike Gorelce 15, zavijemo z glavne ceste desno na staro cesto v dolino Gračnice. Po nekaj minutah je razpotje; od tod gremo po levi cesti navzdol mimo transformatorja do bližnjega novega razpotja, pri katerem se po levi cesti spustimo navzdol v gozd. Cesta je čedalje slabša. Spušča se po strmem v. pobočju klanca Babje koleno (623 m) nad ozko dolino Mišnice. Ob poti vidimo leseno kapelico z Marijinim kipom, nekaj korakov naprej pa še obcestni kamen, spomin na nekdanjo cesto. Po 10 min. smo iz gozda; zagledamo hiše v dolini Mišnice in asfaltirano cesto z Vrha, ki smo jo zapustili na Velikih Gorelcah. Na v. strani doline se vzpenja z. pobočje Voluša (786 m). Po 30 min. od AP smo pri treh hišah, ki so še del naselja Velike Gorelce. Nekaj korakov naprej čez stari most prečkamo Mišnico in se priključimo asfaltirani cesti, po kateri je le nekaj korakov do regionalne ceste Rimske Toplice–Jurklošter. Ob cestnem križišču je zaselek Mišji Dol, ki že sodi v naselje Jurklošter.

Na križišču zavijemo levo proti Jurkloštru. Cesta je ves čas speljana ob rečici Gračnica. Dolina je ponekod tako ozka, da je prostora le za cesto in rečico. Levo se nad dolino dvigajo strma j. pobočja Voluša, na levem bregu Gračnice pa s. pobočja Tajne (Sv. Trojica, 851 m). V dolini gremo mimo posamičnih hiš Jurkloštra. Po 45 min. hoje ob Gračnici zagledamo središče Jurkloštra. Tik pred njim se po dolini potoka Lahomščica odcepi cesta na Lisco (10 km) in na Breg (12 km).

višina: 355 m Jurklošter

JURKLOŠTER, 355 m, 71 preb. Razpotegnjeno naselje leži v ozki dolini rečice Gračnica med pobočji Voluša na s. in Šlosberka (727 m) na j. strani. Jurkloštru pripadata tudi gručasta zaselka Spodnji in Zgornji Voluš na jz. pobočju Voluša. Središče naselja je na Glažuti, ob sotočju Gračnice in potoka Lahomščica, ki priteče izpod Lisce. Tam je od leta 1802 do 1860 obratovala steklarna, ob njej je nastalo naselje Jurklošter. Ime kraja je sestavljenka imena prvega posestnika Jurja in besede klošter-samostan. Steklarno je nasledila papirnica, ki je obratovala do 1. svet. vojne. Na Glažuti je obrat Gozdnega gospodarstva Celje, tam so krajevni urad, pošta, bencinska črpalka, trgovina in gostilna. Podružnična šola osnovne šole Antona Aškerca iz Rimskih Toplic je pri nekdanjem samostanu. Pouk v šoli v tem kraju se je začel leta 1859. Prebivalci so zaposleni v gozdarstvu, nekaj pa se jih vozi na delo v Laško in Celje.

Skozi Jurklošter je vodila rimska cesta iz Celeie v Neviodunum v Posavju.

Posebna znamenitost Jurkloštra je nekdanji samostan in samostanska, zdaj župnijska cerkev. Kartuzijanski samostan je leta 1170 ustanovil krški škof Henrik. Samostansko cerkev so zidali do leta 1227. Kartuzijancem so bili zelo naklonjeni celjski grofje, zato so jim odstopili desetino, jih denarno podpirali, jim darovali nova posestva in jim potrjevali sodno imuniteto. V samostanski cerkvi je bila leta 1428 verjetno pokopana Veronika Deseniška. Leta 1471 so samostan izropali Turki. Po urbarju iz leta 1542 je imel samostan na svojih posestvih 450 podložnikov. Leta 1591 je cesar Ferdinand II. samostan odvzel kartuzijancem in ga dodelil jezuitom; ti so ga upravljali do leta 1773, ko je bil jezuitski red razpuščen. Samostan je postal državna last. Leta 1780 so ga porušili in k cerkvi prizidali graščino v poznobaročnem slogu. Ta je bila delno porušena med NOB, nepoškodovana pa sta ostala poznoromanska cerkev sv. Mavricija (od leta 1856 je župnijska cerkev) in obrambni stolp. Posebna zanimivost cerkve je kamnit gotski strešni stolpič iz 14. stol., na Slovenskem sicer nekaj posebnega.

Jurklošter je imel med NOB pomembno vlogo. Jeseni 1941 se je tam na svojem znamenitem brežiškem pohodu prebijal 1. štajerski bataljon, da bi z akcijami okupatorju preprečil preseljevanje Slovencev iz Posavja. Od jeseni 1942 je na širšem območju Jurkloštra deloval Kozjanski bataljon. Na bližnjem Volušu in v Lahovem Grabnu pod Lisco sta bili partizanski bolnišnici, ki nista bili nikdar izdani. Skozi Jurklošter in po dolini Gračnice se je 12. in 13. februarja 1944 po globokem snegu prebijal del XIV. divizije na svojem zgodovinskem pohodu na Štajersko. Poleti 1944 je Kozjanski odred zavzel in uničil orožniško postajo v Jurkloštru. Ko je bilo jeseni 1944 to območje osvobojeno, sta bila v Jurkloštru poveljstvo Kozjanskega odreda in poveljstvo območja. Decembra 1944 je nemška vojska zasedla Jurklošter, požgala hiše in izgnala prebivalce.

V Jurkloštru so 18. junija 1989 v spomin na partizansko saniteto in kmete, ki so veliko prispevali k zmagi nad okupatorjem, odkrili spomenik. Na njem piše: 

»Iz krhkosti mesečine in sanj,
vonja lipe in kruha,
je treba ljubiti svet in ljudi.
V spomin partizanski saniteti in kmetom
na Kozjanskem.«

V bližini Jurkloštra je bila jeseni 1943 ustanovljena kurirska postaja S-25. Kurirji so najprej taborili pod šotori v gozdu, zadnjo zimo pa v podzemnem bunkerju, ki ga Nemci niso nikoli odkrili. Sprva so bili na postaji le štirje kurirji, potem pa se je njihovo število povečalo. Prvi komandir postaje je bil Milutin, ki je padel spomladi 1944, kurir Jože Ban - Jernej pa je padel 2. maja 1945. Postaja je vzdrževala zveze s S-24 na območju Zabukovice, S-27 na Bohorju, S-5 na območju Radeč pri Zidanem Mostu in S-6 pri Miklavžu nad Rimskimi Toplicami. Zelo tvegana in dolga je bila pot do postaje S-24, saj je prečkala zastražene ceste, reko Savinjo in železniško progo Zidani Most–Celje.


5.9 km, 2 uri Jurklošter - Sele

Opis:

Od gostilne v središču Jurkloštra nas pot pelje še naprej navzgor po dolini Gračnice. Do šole, cerkve in nekdanje graščine imamo petnajst minut hoje po ravnem. Pred cerkvijo zavijemo s ceste po poti mimo ruševin in obnovljenega gospodarskega poslopja, v katerem je bife »Kartuzija«, mimo »Samostanskega zeliščnega vrta« in obnovljenega obrambnega stolpa pa pridemo spet na cesto. Zložno se vzpenjajoča cesta nas vodi po ozki dolini ob Gračnici. Obdaja nas gozd, slišati je le žuborenje rečice. Kmalu se pri lični kapelici desno odcepi gozdna cesta. Po 30 min. od cerkve, preden se cesta bolj strmo vzpne na Marof, zagledamo na desni lep slap Gračnice; postojmo za hip in prisluhnimo melodiji vode! Le nekaj minut je po dokaj strmi cesti in že smo na ravnini in pri hišah razloženega obcestnega naselja Mrzlo Polje, 414 m, 61 preb. Iz Jurkloštra smo hodili nekoliko manj kot uro. Staro ljudsko ime naselja je Marof. Pridemo na asfalt: desno se odcepi cesta v Marijino vas. Na Marofu je več ribnikov, zanje pa skrbi Ribiška družina Laško. V njih so lovili ribe že menihi iz Jurkloštra in celjski grofje. Tudi ljudsko ime kraja je iz tega obdobja; tam je bila pristava (marof) jurkloštrskega samostana.

Za novo hišo pri ribniku zavijemo desno po prvem kolovozu proti bližnjemu slemenu. Takoj za odcepom je ob kolovozu velik čebelnjak, na desni vidimo ribnik. Kolovoz pelje sprva po j. delu dolinske kotline in prečka Gračnico, ki je tam še mirna ravninska rečica. Kmalu pridemo do gozdnatega pobočja, po katerem se zložno vzpnemo na travnik, nad katerim je napeljan električni daljnovod. Po 15 min. smo na prvem slemenu, od koder je na jz. strani zelo lepo vidna Lisca, na bližnjih pobočjih pa razložene domačije naselja Marijina vas. Kolovoz se po j. travnatem pobočju hriba Saduc (605 m) zvije proti zelo razloženi vasici Podpeč nad Marofom, 460 m, 31 preb. Z Marofa do prve domačije Podpeč 13 je pičle pol ure. Nemci so decembra 1944 požgali 14 domačij. Če se ozremo nazaj, lepo vidimo obširno pogorje Voluš na sv. strani doline Gračnice, na jz. strani pa hribovje Tajna s cerkvijo sv. Trojice.

Od Podpeči naprej pelje proti Planini asfaltirana cesta, po kateri gremo zložno navzgor proti skalnatemu hribu Pečine (670 m). Po 20 min. pridemo na sleme z zaselkom Sele, ki je del razloženega naselja Visoče, 549 m, 69 preb. Odpre se prelep pogled proti bližnji dolini potoka Sevnična, na hrib s cerkvijo sv. Križa na s. in na pogorje Bohorja na jv. strani doline.

višina: 569 m Sele

Ni opisa
1.4 km, 20 minut Sele - Planina pri Sevnici

Opis:

Na križišču zavijemo levo proti Planini; do cerkve hodimo le 20 min.

višina: 573 m Planina pri Sevnici

PLANINA PRI SEVNICI, 584 m, 413 preb. Gručasto naselje leži na razvodnem slemenu in prevalu med dolinama Gračnice in Sevnične. K Planini spadata tudi bližnja zaselka Dvor in Rožni Dol. Planina je krajevno središče širšega območja v z. delu Kozjanskega, tam pa je pomembno križišče cest proti Sevnici, Kozjemu, Šentjurju pri Celju in Jurkloštru.

Planina ima bogato zgodovino. V starem veku je čez preval peljala rimska cesta iz Celeie v Neviodunum; zaradi ugodnega položaja je bila na tem kraju rimska postojanka. Sredi 19. stol. so našli 150 bronastih rimskih novcev. Na kraju nekdanje rimske postojanke so na skali nad današnjo Planino v 12. stol. zgradili grad, ki je bil prvič omenjen leta 1190. Bil je last krške škofije na avstrijskem Koroškem. V njem so do sredine 13. stol. gospodarili gospodje Planinski. Ko so izumrli, so jih nasledili Ostrovrharji-Svibenski. Od 1345 do 1456 je bil grad v lasti celjskih grofov, ko pa so izumrli tudi ti, so bili njegovi lastniki različni rodovi deželnih knezov in njihovih najemnikov. Grad je bil zadnjič obnovljen leta 1865, po letu 1884 pa je začel propadati in je danes po večini v ruševinah. Ohranjen in obnovljen je vhodni arkadni del, v katerem sta zdaj gostišče in kapela. S terase se ponuja lep razgled na Planino ter proti Lisci in Bohorju. V grajskem parku pod gradom raste stara »turška« lipa, katere deblo obsega 460 cm.

Naselje Planina je začelo nastajati tik pod skalo z gradom. Prvič je bilo omenjeno leta 1190 in 1209 kot vinogradniška vas. Leta 1345 je postala trg; sprva so bili v njem trije letni sejmi, od leta 1793 pa jih je bilo šest. Župnijsko cerkev sv. Marjete so postavili v prvi polovici 15. stol., pozneje so jo večkrat dozidavali. Na stenah gotsko obokanega prezbiterija je opaziti sledove slikarij iz 15. stol. Na razglednem hribu Sv. Križ (730 m) nad Planino je cerkev sv. Križa, omenjena že leta 1414, zdajšnja cerkev pa je z začetka 18. stol. K cerkvi vodi križev pot z 12 kapelicami, pozidanimi leta 1801. Turki so trg izropali leta 1494; večkrat je pogorel, zadnjič leta 1862. Leta 1646 je morila kuga, nanjo pa spominja kamnito znamenje ob poti v Visoče. Prvo šolo je ustanovil graščak Jožef Protasi, ki je bil od 1769 do 1823 najemnik gradu. Šolsko stavbo so postavili leta 1822.
Planinski grad so v obdobju kmečkih uporov večkrat napadali uporni kmetje. Prvi večji upor je bil leta 1515. Leta 1573 je kmečka vojska pod vodstvom Ilije Gregoriča zavzela Planino, močno utrjenemu gradu pa ni bila kos. Množičen upor je bil tudi leta 1635 in tedaj so uporni kmetje zavzeli grad. Zadnji upor je bil leta 1790, vendar je bil zadušen že pod gradom.

Število prebivalcev se je v zadnjih sto letih povečalo za 100 odstotkov. Planina je postala pomembnejša tudi za širšo okolico. Tam so tovarna Tajfun – proizvodnja strojev, zdravstveni dom, pošta, bančna poslovalnica, lekarna, osnovna šola, otroški vrtec, kmetijska zadruga, kmetijsko podjetje MEJA, bencinski servis ter več trgovin, gostiln in obrtnih delavnic. Vsak dan vozi iz Celja na Planino več avtobusov.

Narodnoosvobodilno gibanje se je na Planini začelo kmalu po okupatorjevi zasedbi. Velik vpliv na ta razvoj so imele družine prvoborcev Doberšek, Luskar in Zdolšek. Že poleti 1941 je tam delovala 1. celjska četa. Na tem območju se je jeseni 1941 bojeval 1. štajerski bataljon ter prodiral proti Posavju, da bi preprečil preseljevanje Slovencev s tega območja. V okolici Planine je od ustanovitve 10. maja 1942 izvajala akcije Kozjanska četa; ta je leta 1943 prerasla v Kozjanski bataljon, leta 1944 pa v Kozjanski odred. Leta 1942 je imel v bližini Planine sedež okrožni odbor OF za Kozjansko. Med svojim zgodovinskim pohodom na Štajersko se je XIV. divizija 7. februarja 1944 v bližini Planine ostro spopadla z Nemci. Naselje je 17. avgusta 1944 osvobodila Tomšičeva brigada. V okolici Planine je nastalo osvobojeno kozjansko ozemlje. V vseh naseljih so izvolili vaške narodno-osvobodilne odbore. Planina je bila s kratkotrajnimi presledki ob nemških ofenzivah središče političnega in kulturnega življenja, tam je bilo tudi poveljstvo kozjanskega vojnega območja. Med zadnjo nemško ofenzivo za novo leto 1945 je bil trg skoraj v celoti požgan. Na NOB zdaj spominjajo na več hišah vzidane spominske plošče in spomenik 115 padlim borcem NOV in žrtvam fašizma.

S Planine je doma nemška pisateljica Ana Wambrechtsammer (1897–1933); tam je tudi pokopana. Na njeni rojstni hiši ob glavni ulici je spominska plošča z njeno podobo in njenimi besedami: »Ne iz častihlepnosti, temveč samo iz ljubezni do naše Planine, naše ožje domovine, ki je meni najlepši in najmilejši kraj na vesoljnem svetu.« Na pisateljico spominja tudi njen doprsni kip v parku pod gradom. Njeno delo je tudi znani roman »Danes celjski grofje in nikdar več«, ki je bil preveden v slovenščino in je izšel že v več izdajah.



Opis:

S Planine nadaljujemo TV po asfaltirani cesti proti hribu s cerkvijo sv. Križa na v. strani Planine. Za naseljem je prvo razpotje: leva cesta gre v Šentjur pri Celju, desna je naša. Po nekaj minutah je novo razpotje: po levi cesti bi prišli v Lesično, po desni proti Sevnici pa nadaljujemo našo pot. Cesta se spušča po j. pobočju slemena v dolino potoka Sevnična. Ob cesti so hiše razloženega naselja Doropolje, 590 m, 153 preb. Na v. strani slemena vidimo gručasto vas Šentvid pri Planini s cerkvijo sv. Vida, na j. strani doline pa gozdnati Bohor. Preden pridemo v dolino, stoji ob cesti spomenik, na katerem piše: »XIV. divizija si utira pot na Štajersko 8. februarja 1944 – Tomšičeva brigada razbije nemško motorno kolono.« Kmalu pridemo v dolino, prečkamo Sevnično ob sotočju z Belim potokom in že smo na razpotju, na katerem se na levo odcepi gozdna cesta na Bohor. S Planine do razpotja je nekaj več kot pol ure hoje. Ob njem je zaselek Stara Žaga, ki sodi v Doropolje.

višina: 539 m Stara žaga

Ni opisa

Opis:

Na razpotju zapustimo regionalno cesto proti Sevnici in se obrnemo na gozdno cesto v dolino Belega potoka. Sprva je ob cesti še nekaj hiš zaselka Stara Žaga, kjer je nekdaj obratovala velika žaga, ki jo je poganjal Beli potok. Dolina se zelo zoži, obdaja nas samota bohorskih gozdov, slišimo le žuborenje potoka. Na levi strani doline se vzpenja j. pobočje Kamnega vrha (833 m), desno pa Vrha Možnice (926 m). Cesta počasi leze navzgor ob Belem potoku. Po 30 min. pri mostičku zapusti potok in se v zavojih vzpenja po pobočju proti gozdarski hiši Netopir. Nekdanja bližnjica od mostička do Netopirja nad grapo potoka je zaraščena. Od Stare Žage do Netopirja je po cesti dobro uro hoda. Domačini pravijo tej hiši "Federmaus".

Pri Netopirju je križišče več gozdnih cest. TV nadaljujemo po tisti, ki se nasproti hiše začne zložno vzpenjati navkreber. Vse do Koče na Bohorju bomo hodili po mešanem, po večini listnatem gozdu. Za prvim ovinkom zavijemo s ceste levo na bližnjico, ki nam skrajša velik cestni ovinek. Po 10 min. se bližnjica priključi gozdni cesti, ki po s. pobočju Velikega Javornika (1023 m) pelje proti vzhodu. Po nekaj več kot 10 min. naletimo na markacije ZPP, ki pride z Lisce čez Zabukovje in Veliki Javornik in gre skupaj s TV do Koče na Bohorju.


Ni opisa

Opis:

Kmalu po priključku ZPP z Velikega Javornika lahko napravimo kratek ovinek na levo po označeni planinski poti na bližnji Veliki Koprivnik (982 m), ki ponuja prelep razgled do Pohorja, Pece in Kamniško-Savinjskih Alp, zlasti pa na Kozjansko. Z vrha, na katerem je urejeno počivališče, se po drugi poti spustimo spet na cesto. Ko se začne zložno spuščati, se že bližamo planinski koči. Od Netopirja do koče smo hodili 45 min.

višina: 900 m Koča na Bohorju
Planinska postojanka:

Koča stoji na jasi pod vrhom Plešivca, 896 m visokega v pogorju Bohor. Na tem mestu je Lovsko društvo »Bohor« Senovo pri Rajhenburgu leta 1939 postavilo kočo na Bohorju - Lovsko-planinski dom. 24. junija 1942 so kočo požgali borci Kozjanske čete, da se vanjo ne bi naselil sovražnik. Na temeljih požgane koče so člani Planinskega društva »Bohor« Senovo v času od 01. maja 1956 do 23. avgusta 1959 zgradili planinsko kočo. V letu 1978 se je začela temeljita obnova in posodobitev koče ter gradnja prizidka. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev je gradnja prizidka počasi napredovala tako, da je bila otvoritev  prizidka realizirana 24. septembra 1994.

Koča je stalno odprta, razen ob ponedeljkih. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, pred kočo pa 13 miz s klopmi. V šestih spalnicah je 16 postelj, v dveh skupnih spalnicah pa 15 in 9, koča ima tudi skupna ležišča. V sanitarnih prostorih je na razpolago topla in mrzla voda. Vsi prostori v koči so ogrevani, v starem gostinskem prostoru je krušna peč.



Opis:

Od koče gremo najprej po cesti, ki pelje na Senovo, na prvem ostrem ovinku pa zavijemo desno navzdol po kolovozu v gozd. Kolovoz se precej strmo spušča po hrbtu nad globoko grapo Dobrovškega potoka na desni. Kmalu smo na križišču gozdnih kolovozov, od koder nadaljujemo naravnost navzdol. Po 5 min. od križišča pridemo iz gozda. Zagledamo domačijo, vendar že pred njo na ostrem ovinku zavijemo s kolovoza desno po poti v gozd. Po nekaj minutah prečkamo majhen travnik, potem pa nas široka pot po robu hrbta nad grapo Dobrovškega potoka pelje zložno navzdol po listnatem gozdu. Ko pridemo pri križu do gozdne ceste, se po njej spustimo do bližnje domačije. Pred njo zavijemo s ceste proti gospodarskemu poslopju in domačiji Cehte, Dobrova 42. Od koče je 25 min. Razloženo naselje Dobrova, 560 m, 200 preb., sestavljajo majhni zaselki in samotne kmetije na j. pobočju Bohorja med Dovškim potokom na v. in Dobrovskim potokom na z.

Ob gospodarskem poslopju se po stezi spustimo proti kozolcu dvojniku in mimo njega v gozd. Star kamnit kolovoz nas pelje navzdol po pobočju visoko nad ozko dolino Dovškega potoka. Po 10 min. pridemo s kolovoza na široko pot; nadaljujemo levo in pridemo na cesto, ki pelje v zaselek Jablance; ta je sicer del kraja Dobrova. Po cesti gremo 150 m desno, potem pa se spustimo po poljski poti desno od vinograda v gozd. Pazimo na markacije, ker je pobočje poraščeno z grmovjem. Strma steza se spusti do razdrapanega gozdnega kolovoza, po katerem odslej zložneje sestopamo v dolino. Po 10 min. od zaselka Jablance pridemo na plano pri zadnji domačiji naselja Dobrova (št. 28).

višina: 347 m Brilej (razpotje)

Ni opisa
2.3 km, 30 minut Brilej (razpotje) - Dovško

Opis:

Takoj za domačijo stopimo na asfaltirano cesto, že čez 5 min. pa smo v dolini z Dovškim potokom in na cesti Senovo-Bohor. Od planinske koče smo v dolino hodili 60 min.

TV nadaljujemo na Senovo po asfaltirani cesti ob Dovškem potoku. Kmalu se ozka dolina razširi, ob cesti pa se že pojavijo hiše. Po 30 min. je razpotje: desna cesta pelje v Gornji Leskovec, naša naprej po dolini. Takoj za razpotjem nas krajevna tabla opozori, da smo prišli na Dovško, 249 m, 236 preb., razloženo naselje s strnjenim obcestnim jedrom, ki se že stika s Senovim, ter s petimi zaselki na pobočjih nad dolino.

višina: 251 m Dovško

Ni opisa
1.5 km, 20 minut Dovško - Senovo

Opis:

Skozi prijazno naselje zvečine novih enodružinskih hiš z vrtovi pridemo v 15 min. do začetka naselja Senovo. Na desni vidimo novo pokopališče in športna igrišča, levo ob cesti pa je lepo stanovanjsko naselje. Kar hitro se naša cesta v središču Senovega priključi regionalni cesti Brestanica-Podsreda.

višina: 219 m Senovo

SENOVO, 220 m, 2448 preb. Urbanizirano naselje stoji sredi Senovskega podolja ob pomembni cesti Brestanica–Podsreda. Skozi s. dele naselja tečeta Dovški in Belski potok; v središču naselja se pri cerkvi združita v Senovski potok. V večje naselje se je Senovo razvilo šele po 1. svet. vojni, ko so tam začeli kopati večje količine premoga. Staro Senovo je imelo leta 1910 le 262 prebivalcev, leta 1931 pa že 977. Najstarejše jedro Senovega na levem bregu Senovskega potoka pod Armesom (445 m) se imenuje Vas in je ohranilo nekatere značilnosti nekdanje kmečke vasi. Novo Senovo je sodobno naselje s stanovanjskimi bloki in družinskimi hišami, zgrajenimi ob Dovškem in Belskem potoku v smeri proti Bohorju ter ob Senovskem potoku vse do Brestanice. Središče naselja je okoli razpotja cest proti Podsredi in na Dovško, kjer je tudi župnijska cerkev Vstalega Odrešenika, zgrajena po 2. svet. vojni. Tam je tudi upravno poslopje rudnika v zapiranju. Zaradi zmanjšanja zalog premoga so začeli po letu 1963, ko je bilo v rudniku zaposlenih do tisoč ljudi, izkop zmanjševati in rudnik postopno zapirati. Rudarji so se prekvalificirali in se zaposlili v tamkajšnjih obratih Metalne iz Maribora. Na Senovem imajo zdravstveni dom, osnovno šolo, pošto, poslovalnico Nove Ljubljanske banke, kmečko zadrugo Bohor, enoto Zavoda za gozdove R Slovenije, več trgovin in gostinskih lokalov ter nekaj manjših podjetij in obrtnih delavnic.

Napredno gibanje se je na Senovem razvilo kmalu po 1. svet. vojni. Rudarji so že 4. novembra 1918 iz rudniške uprave pregnali nemške uradnike. Središče naprednega političnega in kulturnega življenja je postal leta 1925 zgrajen delavski dom, v katerem je imelo svoje prostore prosvetno društvo Svoboda. Na Senovem je bilo močno središče narodnoosvobodilnega gibanja v skrajnem jugovzhodnem delu nemškega zasedbenega ozemlja. V noči z 9. na 10. februar 1944 je na svojem pohodu na Štajersko prišla na Senovo XIV. divizija. Skupaj s Kozjanskim bataljonom je napadla orožniško postajo ter uničila rudniško separacijo, skladišče materiala in strojnico. O tem dogodku priča spomenik v parku pred zdravstvenim domom. Takrat se je partizanom pridružila avstrijska posadka približno 300 mož z vso opremo in se kot 5. bataljon vključila v Kozjanski odred. Sredi Senovega stoji spomenik padlim borcem NOV in žrtvam okupatorja z območja Senovega.


3.9 km, 1 ura Senovo - Brestanica

Opis:

Z razpotja, na katerega smo prišli z Bohorja, zavijemo desno po glavni cesti proti Brestanici. To je Titova cesta, ki jo pri hiši št. 77 kmalu zapustimo. Zavijemo desno čez Senovski potok na Cesto bratov Zorko. Ob njej so lepe družinske hiše. Na koncu naselja zavije asfaltirana cesta v hrib, TV pa nadaljuje po kolovozu, ki se ob robu gozda zložno spušča v dolino ob Senovskem potoku. Na drugi strani potoka vidimo ob regionalni cesti veliko tovarniško poslopje Metalne, novo naselje med Senovim in Brestanico, kmalu pa tudi plinsko elektrarno in baziliko v Brestanici. Na hribu nad njo opazimo tudi cerkev sv. Mohorja. Ko po 10 min. pridemo na razpotje ob robu polja, nadaljujemo po kolovozu proti bližnji hiši na vzpetini nad dolino, Bohoričeva cesta 38. Ta še sodi k Senovemu. Od tam naprej gremo po asfaltirani cesti v Brestanico. Po nekaj minutah smo že na območju Brestanice v zaselku Jetrno selo. Ob cesti in nad njo so po večini nove hiše. Cesta se počasi spušča na ravnino; levo je letno kopališče, desno osnovna šola; tam se začne Šolska ulica. Na križišču nekaj korakov naprej od šole gremo naravnost, potem pa zavijemo levo čez mostiček prek Dovškega potoka in mimo Mercatorjeve trgovine na glavno cesto Senovo–Brestanica. Tam, na j. koncu Senovskega podolja, je zrasel novi del Brestanice s stanovanjskimi bloki, pošto in trgovinami. Za Petrolovim bencinskim servisom se dolina zoži, tam je sotočje Senovskega potoka in potoka Brestanice. Po ozki dolini potoka Brestanica, ob katerem se stiska naselje Brestanica, pridemo do spomenika slovenskim pregnancem, nato pa zavijemo po novi asfaltirani cesti navzgor do gradu Rajhenburg.

višina: 171 m Brestanica

BRESTANICA, 175 m, 973 preb. Urbanizirano naselje leži v ozki dolini potoka Brestanica, v zadnjih letih pa se je razširilo v j. del Senovskega podolja proti Senovemu, tako da se ga že dotika. Kraj se je do leta 1952 imenoval Rajhenburg, po gradu na pomolu nad Savo.

Po dolini Save je tekla rimska cesta Celeia–Neviodunum, na grajski planoti pa je stala rimska naselbina. Na rimsko dobo spominjajo sledovi rimske ceste in mostu čez Savo ter najdeni miljniki iz leta 238. Utrdba, predhodnica gradu, je bila prvič omenjena leta 895 kot Richenburch. Grad je v letih 1131 do 1147 pozidal salzburški nadškof Konrad za obrambo južne meje pred napadi Madžarov. Grad in gospoščino so nadškofje sprva dajali v najem, leta 1595 pa so ga prodali plemiški družini Moscon. Najznamenitejši so bili vitezi Rajhenburški, ki so tam gospodarili od leta 1290 do 1570, s presledkom od 1480 do 1491, ko so grad zasedli Madžari. Pozneje je imel grad več gospodarjev. V 17. stol. so ga takratni lastniki baroni Fallensteini prezidali in grad je dobil zdajšnjo podobo. Leta 1881 so grad in posestva kupili francoski trapisti in si v gradu uredili samostan. Menihi so vzorno obdelovali obsežno posestvo ter izdelovali sir, čokolado in liker. Takoj po okupaciji so Nemci trapiste izgnali, v gradu pa namestili preselitveno taborišče za Slovence, ki so jih pošiljali v izgnanstvo v Srbijo, na Hrvaško, v Bosno in Šlezijo ter v koncentracijska taborišča. Iz taborišča so v izgnanstvo poslali približno 45.000 Slovencev, po večini iz Posavja in Obsotelja. Spomladi 1942 so taborišče zaprli, v gradu pa namestili različne nacistične urade in štab neke divizije. Zdaj je v gradu Muzej političnih zapornikov, internirancev in izgnancev Slovenije (telefon: 07/497 15 68); odprt je ob delavnikih, razen ob ponedeljkih, od 9. do 15. ure, ob nedeljah od 11. do 15. ure, ob praznikih pa je zaprt.

Naselje Rajhenburg oziroma njegov najstarejši del tik pod gradom je nastalo v 13. stol. Tam stoji spodnji grad Turn, zgrajen v 15. stol. Naselje je leta 1432 dobilo trške pravice. Imelo je trškega sodnika, tedenski tržni dan in štiri letne sejme, to pa priča, da je bilo pomembno krajevno središče. Leta 1476 so trg izropali in požgali Turki. Med kmečkimi upori so grad v letih 1515, 1573 in 1583 oblegali uporni kmetje, a ga niso mogli zavzeti. V Brestanici so tri cerkve. Na vzpetini nad s. delom naselja je župnijska cerkev Lurške Matere božje v novoromanskem slogu z dvema zvonikoma, zgrajena leta 1914, leta 1929 pa razglašena za baziliko. Nekdanja župnijska cerkev sv. Petra in Pavla v poznogotskem slogu z glavnim oltarjem iz črnega marmorja in kamnito gotsko Pieta je iz začetka 15. stol. Sredi Brestanice je gotska cerkev sv. Boštjana z značilnim zvonikom. Šolo so ustanovili leta 1774. Ko je leta 1862 skozi kraj stekla železnica Zidani Most–Zagreb, je naselje postalo prometno izhodišče za kraje proti Senovemu in Podsredi ter trgovsko in obrtniško središče. Rudnik Senovo so z ozkotirno železnico povezali z železniško postajo Brestanica. Leta 1939 je začela obratovati termoelektrarna, okoli leta 1980 pa so jo predelali na plinski pogon. Zdaj so v Brestanici osnovna šola, pošta, poslovalnica Nove Ljubljanske banke, več trgovin in gostiln, tovarna embalaže Tespack ter več obrtnih delavnic.

Tudi v Brestanici je kljub močni nemški posadki in ustrahovanju prebivalstva takoj po okupaciji nastalo narodnoosvobodilno gibanje. Že 5. maja 1941 je bilo v Penku med Brestanico in Blanco pod vodstvom Slavka Šlandra partijsko posvetovanje za Posavje, na njem pa so sklenili takoj začeti boj proti okupatorju. Nekaj udeležencev sestanka se je 22. novembra 1941 pridružilo Brežiški četi. Nemci so precej ljudi odpeljali v izgnanstvo in taborišča. Spomladi 1943 je bil ustanovljen odbor OF, ki je sodeloval s kozjanskimi aktivisti.

Pri odcepu ceste na grad stoji spomenik slovenskim pregnancem, v skalo pa je vzidana plošča v spomin zavednim slovenskim duhovnikom, ki so jih Nemci zaprli v grad in izgnali. Društvo izgnancev Slovenije je 17. septembra 1995 ob 50. obletnici vrnitve slovenskih izgnancev 1941–1945 v domovino na grajsko obzidje vzidalo spominsko ploščo z besedami pesnika Otona Župančiča:

»V spomin na čas,
ko sen je naš
kot zimzelen pod snegom
se v tihi nadi
veselil pomladi.«

Ob vhodu v novo šolo je vzidan relief kiparja Vladimirja Stovička, ki ponazarja preseljevanje, NOB in vrnitev. Na padle borce NOV in žrtve fašizma tega kraja spominja spomenik pri vhodu na pokopališče.


1.8 km, 1 ura Brestanica - Grič

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 441 m Grič

Ni opisa
6.6 km, 1 ura 40 minut Grič - Krško

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 189 m Krško

Ni opisa
4.5 km, 1 ura 30 minut Potočnica (razpotje) - Zdole

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 311 m Zdole

Ni opisa
5 km, 1 ura 10 minut Zdole - Spodnja Pohanca

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 179 m Spodnja Pohanca

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 166 m Čatež ob Savi

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 384 m Šentviška gora

Ni opisa
2.5 km, 40 minut Šentviška gora - Sobenja vas

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 250 m Sobenja vas

Ni opisa
1.3 km, 40 minut Sobenja vas - Mali Cirnik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 439 m Mali Cirnik

Ni opisa
1.1 km, 30 minut Mali Cirnik - Goli Cirnik

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Grebenska pot.

višina: 622 m Goli Cirnik

Ni opisa